Kdo je v Italiji predsednik vlade? Neznani Conte, vodja Gibanja 5 zvezd Luigi Di Maio ali notranji minister Matteo Salvini? Formalno je italijanski premier Conte, Salvini in Di Maio pa sta njegova namestnika, a samo na papirju. Dejansko je Salvini vladni politkomisar, tisti, ki ji daje vsebino in ritem. Bobnov fašističnih skvader…

 

{jcomments on}

 

Šifra te vlade ni univerzalni temeljni dohodek, vaba za naivne južnjake, niti druge prazne obljube, na katere so volilci nasedli. Ključ te vlade je rasizem, se pravi priključitev „višegrajski skupini“ srednjeevropskih držav, ki odklanjajo pregnance in begunce, ker želijo ohraniti svojo etnično čistost: Poljska, Slovaška, Češka, Madžarska… Morda bi se jim pridružila še Avstrija, če že ne Slovenija in Italija.Z vzhoda fašistično smrdi Ukrajina.

Salvini je spretno zaigral vlogo policajministra, ki brani domovino pred tujimi osvajalci: lačnimi, premraženimi in trpečimi begunci, ki so zapustili afriške dežele, kjer divjajo vojne in lakota.

Preprečil je prihod ladji z begunci v pristan in dal javnosti razumeti, da je „Indije Koromandije konec“. Rasisti so sporočilo takoj razumeli in še najprej mafija, ki je v Kalabriji ubila črnopoltega sindikalista poljedelskih sužnjev, aktivista baznega sindikata USB Sumailija Sackoja iz Malija.

Umor malijskega sindikalista je vzbudil ogorčenje, a ne v tolikšni meri, da bi uradni sindikati proglasili stavko. Salviniju pa je služil kot dokaz, da s trdo roko ureja zadeve.

V resnici je trdo roko začel uporabljati prejšnji notranji minister Minniti, ki pripada PD. On se je namreč zmenil z libijskimi plemeni, jim dal 2 milijardi evrov za orožje in gradnjo koncentracijskih taborišč, kjer prestrezajo begunce, da jih v Italijo ni več videti.

EU pri vsem tem gleda vstran, ker ve, da jo migrantsko vprašanje lahko raznese na koščke. Interesi evropskega kapitala pa so itak zaščiteni z množičnim izkoriščanjem tuje delovne sile.

Mnogi, ki jih preveliko (?) število tujcev moti, nas sprašujejo, kako rešiti migrantsko vprašanje.

Najprej povejmo, da je v Italiji slabega pol milijona prebežencev (kar je 1 % na celotno število Italijanov), medtem ko jih je naprimer v Libanonu dva milijona (kar znaša 60% celotnega prebivalstva države, ki je za trejino Slovenije). Pa še to. Večina prebežencev noče ostati v Italiji, pač pa stremi na sever, v Nemčijo ali skandinavske dežele.

Seveda pa se moramo vprašati, ali je res mogoče zajeziti val prebežencev? V svetu zaradi vojn in lakote beži skoraj 70 milijonov ljudi. K nam jih pride le peščica.

In vendar bi lahko zavrli beg ljudi, ki bi najraje ostali doma. Kako? Najprej naj Zahod neha surovo izkoriščati afriške in druge bližnjevzhodne dežele, ki so bogate na nafti, plinu in rudninah. Vojne pustošijo cele države, ljudje morajo bežati, sicer jih čaka smrt.

Nehati je treba z vojnami za energetske vire in vodo, ki postaja čedalje bolj strateškega pomena.

Skratka, javnost, ki je zaslepljena z rasizmom, naj ve, da je za migrantske vale kriv kapitalizem in ne svetovne sirote, ki tvegajo tudi grozno utopitev v Sredozemlju, samo da jim ostane vsaj upanje na boljše življenje. Računajo, da se jih je v Sredozemlju utopilo najmanj 35 tisoč! Biologi vedo povedati srhljiv podatek, da se zato v Sredozemlju množijo tudi morski psi.

Za Italijo ni problem v številu beguncev, pač pa v zgrešenih zakonih in suroven izkoriščanju.

Koliko ljudi ve, da po zakonu Bossi-Fini begunci ne smejo delati? So v breme EU, ki Italiji plačuje, da jih razne zadruge in mafije vzdržujejo v svojih barakarskih naseljih. Kot je rekel rimski mafijec: „Posel z begunci nese več kot droga!“ Medtem pa državne komisije za odločitev o azilu, ki ga ureja naša ustava, razmišljajo tudi leto dni.

Vrnimo se k Ligi in Salviniju. Koalicija med Grillovimi kvalunkvisti in Salvinijevimi legionarji je skrajno desna. „Črički“ so obljubljali v prazno stvari, ki jih ne bodo izpolnili, zato tvegajo razočaranje svojih volilcev. Ne preostaja jim drugega, kakor da začno trobiti v rog rasistov in neofašistov.

Prej ali slej bodo tudi naivni levičarji, ki so volili za Gibanje petih zvezd, razumeli, da so jih prevarali.

Kaj pa PD? Pod Renzijevo zahrbtno režijo shlapeva, kakor lanski sneg. Renziju je spodletelo zavezništvo z Berlusconijem, volilci so ga kaznovali, stranka je na psu in leve sredine ni več.

Žal pa ni niti prave levice, ki bi se uprla desničarski vladi in njeni nesocialni politiki, ki mežika gospodarjem, delavcev pa ne posluša.

Italija s Contejem, Salvinijem in Di Maiom je le vazal ZDA, NATO pakta in EU, ki predstavljajo pravo imperialistično trojko. Skrajni čas je, da se opredeljeni levičarji odločjo in vstopijo v vrste tistih, ki so se še voljni boriti.

Ne pozabimo. Na začetku druge svetovne vojne je v Jugoslaviji bilo le par sto komunistov, v Italiji tudi. In vendar so znali dvigniti narode v boj s fašizmom do zmage.