Študijski dnevi “Draga” potekajo redno že več kot pol stoletja in merijo kulturni in politični pulz bolj radikalnega dela zamejskih katoličanov, ki se sicer politično udejstvujejo v okviru stranke “Slovenska skupnost”.

 

{jcomments on}

 

Glede na splošno politično klimo so na študijskih dneh v preteklosti nastopali bodisi jugoslovanski vidni disidenti kakor tudi “režimski” gostje, kakor tudi domači levičarji ali jezni emigranti iz Buenos Airesa. V tem smislu je torej bila in je pokazatelj neke klime in tudi pokazatelj trenutne usmeritve tega vendar nezanemarljivega dela naše manjšinske skupnosti.

Letos so Drago zaznamovali posegi v sozvočju s slovensko matično desnico, v duhu pisanja revij Reporter in Demokracija ter Nove (Orbanove in Janševe) TV. Izražena je bila solidarnost novinarju Možini zaradi kritik, ki jih je bil deležen po televizijskem intervjuju z zgodovinarjem Dežmanom, poslušali smo običajne obtožbe na račun “globoke države”, “udbomafije” in “stricev iz ozadja”, kakor tudi zaskrbljenost zaradi migrantov, ki prihajajo v Slovenijo. Vse v stilu in tonih, ki jih na prvobitni Dragi, še v časih pokojnega prof. Jožeta Peterlina, v glavnem ni bilo.

Ne zanima nas ne način razpravljanja, niti toni predavateljev. Porajajo se pa nam vprašanja, kam vse to vodi in če je za tem tudi kak politični zasuk. Kajti v tem grmu tiči zajec.

V tem koncu Evrope se dogaja marsikaj. Slovenija je dobila novo levosredinsko vlado, s katero je Levica sklenila projektno pogodbo v korist socialne pravičnosti in boja s prekernostjo v delovnih razmerjih. Okoli Slovenije pa so države z desničarskimi vladami v Avstriji (Kurz), na Madžarskem (Orban) in v Italiji (Salvini), ki jih zaznamuje predvsem sovražni govor do nasprotnikov, levice in tujcev. Tako vlado ima tudi Furlanija Julijska krajina, kjer živimo Slovenci kot manjšina.

Stranka, ki je vsa povojna leta združevala nekomunistične in protikomunistične Slovence je seveda Slovenska skupnost, ki se je v politiki kupčkanja z oblastmi sprva naslanjala na Krščansko demokracijo (in njenimi naslednicami Ljudsko stranko in Marjetico), nato pa sklenila sporazum z Demokratsko stranko, pa čeprav v polemični konkurenci z njeno slovensko komponento. Odraz tega dvojnega zavezništva je bilo tudi zadržanje krovnih organizacij SKGZ in SSO.

Letos pa je bila PD usodno poražena, slovensko senatorko so izvolili zgolj po srečnem naključju, a tudi s pomočjo volilcev Ssk. Na sledečih deželnih volitvah pa je Ssk za las in ob krepkem osipu glasov vendarle izvolila svojega deželnega svetovalca, kar pa ni uspelo slovenski komponenti PD.

Že pred par leti se je Ssk občasno spogledovala tudi z desnico, da bi preverila možnost preskoka v drugi tabor. S tem je tudi utrjevala videz svoje samostojnosti.

Zdaj pa v Italiji vlada prava desnica, s Salvinijem in Di Maiom, v naši deželi pa v znamenju Lige.

Zmagovite parole desnice v Italiji označujejo sovražni govor, nestrpnost do drugačnih in priseljencev, poveličevanje nasilja in prezir do drugače mislečih.

Podobne elemente lahko zasledimo tudi v tonih, ki so izzveneli na letošnji Dragi.

Je torej fantapolitika, če slutimo v teh tonih poskus prilagajanja splošni klimi, ki preveva srednjo Evropo, kjer je desnica na pohodu in računa na prevlado?

Ali želi trdo jedro klerikalne desnice z navdihom Janševih somišljenikov, preusmeriti Ssk k zavezništvu s Salvinijevo Ligo? Tako bi bila spet bliže oblastem, kot nekoč.

Ustvarila bi se os od Orbana do Salvinija preko Janše in njegovih glasnikov v zamejstvu.

Navdaja nas občutek, da so tudi v Ssk in SSO mnogi zaskrbljeni zaradi pospešenih poskusov zasuka. Hkrati pa lahko razumemo, da je sedanja vloga Ssk kot zveste, čeprav kritične zaveznice PD nevzdržna.

Če je tako, pričakujemo odkrito razpravo in opredelitve. Kajti upravne in evropske volitve so že prihodnjo pomlad.