Tudi Švede strašijo s tujimi posojevalci… Poslanec Miha Kordiš prihaja na pogajanja
Zadnje čase vsi govorijo in pišejo o „evropskem spopadu“ med suverenisti in evropejisti, drugi o pohodu rasistične desnice, tretji o krhanju neoliberalnega tabora ali o tem, da je tradicionalno bruseljsko zavezništvo med socialdemokrati in konzervativci Ljudske stranke zašlo v globoko krizo. Recimo, da je morda vse res ali tudi ne, saj je povsod veliko odtenkov. Gotovo je, da je v krizi neoliberalni blok strank in kulture, ki menijo, da je kapitalizem edini možni način življenja in da mu je treba zato podrediti vse, tudi človekove pravice, Evropska unija pa naj bi bila čuvaj tega ravnotežja, za vsako ceno. V ospredju ni samo Italija s svojo črnožolto koalicijo, pač pa tudi Slovenija in nenazadnje tudi Švedska.
{jcomments on}
Švedi so torej volili. Vsevedni komentatorji so napovedovali zmago rasistične desnice, ki ne mara migrantov. Računali so na poraz skandinavskih socialdemokratov in njihovih zaveznikov.
Kaj je tu podobnega s Slovenijo? Recimo imena desnih fašistoidnih strank. V obeh primerih so si nadeli ime „demokratska stranka“: Janševa je Slovenska demokratska stranka, ona druga pa Švedska demokratska stranka. Razlika je le strešica. Obe se navdihujeta pri Orbanu in Salviniju, trosita paniko pred migranti, ki da zasedajo njihove države, posiljujejo ženske in ogrožajo splošno varnost ter krščanska izročila.
Janševa je na zadnjih volitvah prejela 25% (ob polovični volilni udeležbi), medtem ko je Švedska demokratska stranka (torej skrajna desnica) zbrala nekaj manj kot 20%, vsak peti glas. Ohranil se je močan center (Zmerna stranka, Krščanski demokrati, Sredinci), medtem ko so vladajoči socialdemokrati zbrali skoraj 29% glasov, čeprav so jih nekaj izgubili po poti, Zeleni 5,5% in Levica skoraj 9%. Skupaj 41% glasov in mest v parlamentu.
Tu se razmere močno razlikujejo. Socialni demokrati bi lahko tvegali manjšinsko vlado, kot ničkolikokrat prej, računajoč tudi na neenotnost in prepirljivost konkurentov. Seveda bi morali sproti iskati v parlamentu glasove za svoje ukrepe.
Druga opcija, namesto levosredinske manjšoinske vlade, bi bilo iskanje zaveznikov na sredini, pri konzervativcih, liberalcih in krščanskih demokratih. Z desnico ne mara nihče. In v tem je podobnost s Slovenijo.
V Ljubljani nastaja Šarčeva vlada, v kateri bodo ministri štirih sredinskih strank (Cerarjeva, Šarčeva, Bratuškove, Erjavčeva) in Socialni demokrati. Iz opozicije jo bo pogojno podpirala Levica, ki je izbojevala specifično pogodbo, po kateri ji je uspelo omiliti negativne posledice mneoliberalnih politik sredinske večine in iztržiti nekaj socialno koristnih ukrepov, začenši z zvišanjem minimalnih pokojnin na 630€ mesečno ter določitev minimalne plače na 700€ na mesec. Na polovico bodo zmanjšani dodatni stroški za NATO, javnemu šolstvun in zdravstvu bo dana prednost, napovedan je boj prekernemu delu itd.
Komentatorji menijo, da ima Levica v rokah pipico s kisikom. Če jo izklopi, vlada pade in koalicija umre. Zato se ji splača spoštovati podpisano pogodbo.
Da je Levica iztržila pomembne rezultate priča vik in krik kapitalistov, ki jim ni po godu pravična obdavčitev kapitalskih dobičkov.Nekateri grozijo celo, da bodo odšli na tuje.
Seveda bo morala biti slovenska Levica odločna in dosledna. Kot primer lahko omenimo italijansko izkušnjo, ko so komunisti prvič podprli nastanek Prodijeve vlade leta 1996 in jo je nato Bertinotti dvakrat rušil. Drugič mu je tudi uspelo. Nihče se pa ne spomni, zakaj je morala Prodijeva vlada pasti. Nekateri mislijo, da je bilo zaradi 35 ur, drugi zaradi vojne z Jugoslavijo, ki se je pričela šele leto dni pozneje. Ista zgodba se je ponovila z drugo Prodijevo vlado, deset let pozneje, ko so za krizo krivili komuniste obeh strank, čeprav je danes resnim zgodovinarjem in poltiikom jasno, da sta Prodiju odvzela podporo Veltroni, ustanovitelj PD ter Mastella, star demokristjan.
Skratka, levica na Švedskem in Sloveniji nosi veliko odgovornost. Če ji bo uspelo prisiliti sredinsko leve reformistične a kljub vsemu še vedno neoliebralne vlade, da spoštujejo svoje obveze o zaščiti delovnih ljudi in socialne države, bo imela velike zasluge in jo bodo volilci nagradili. Vendar mora dokazati odločnost, prozornost v dejanjih in nenehno povezanost z delovnim ljudstvom in svojimi volilci. Brez politikanstva, sicer jo lahko dočaka žalostna usoda italijanske levice.
