Zgodilo se je 11.septembra 1973. Vojna letala so raketirala palačo Moneda v Santiagu del Chile, iz katere je legitimno izvioljeni predsednik republike, socialist Salvador Allende pozval ljudstvo k uporu v obrambo demokracije in zaključil z mislijo: “Vi imate moč, toda pravica je na naši strani”. Padel je v spopadu z vojaki, ki so vdrli v njegovo pisarno.
{jcomments on}
Udar v Čilu je le za nekaj let sledil podobnemu prevratu v Grčiji. Tudi v Atenah je namreč prišla na oblast levičarska vlada in ZDA ter NATO tega niso mogli trpeti. Obakrat so fašisti ubili veliko nasprotnikov, druge zaprli v taborišča ali izgnali iz države. Velikega pesnika Pabla Nerudo so zastrupili.
V Čilu je CIA, kot je pozneje priznal Kissinger, organizirala prevrat, ker ni dopuščala, da bi domačini nacionalizirali rudnike bakra, last multinacionalke ITT, ki je žice prodajala električnim in železniškim podjetjem po vsem svetu.
V Santiagu je vladala koalicija Unidad popular, ki so jo sestavljali socialisti, komunisti in MIR, gibanje revolucionarne levice. V opoziciji je bila Krščanska demokracija, ki jo je podpirala katoliška hijerarhija.
Takoj po prevzemu oblasti je general Augusto Pinochet v državi uvedel režim skrajnega gospodarskega neoliberalizma, po navodilih “the Chicago boys”, ekonomistov, ki so prisegali na divji kapitalizem in imperializem brez vsakršne maske.
V Italiji so bile reakcije ogorčene. Glasbena skupina Inti Illimani, ki se je mudila na festivalu Unita’ je ostala na tujem in postala glasnik čilskega odpora. Vodja KPI Enrico Berlinguer je za tednik Rinascita napisal v nadaljevanjih “Razmišljanja o Čilu”, v katerih je ugotavljal, kako imperialistične centrale moti demokratična, parlamentarna pot v socializem, kakršno so skušali uresničiti v Čilu. To je bila lekcija tudi za Evropo in Italijo, kjer bi tudi 51% glasov ne zadostovalo, da bi leva vlada uresničila reforme, kakršne predvideva republiška ustava in vnesla v družbo “elemente socializma”. Zato je Berlinguer predlagal, naj bi komunistične, socialistične in katoliške množice, ki prisegajo na demokratični sistem, sklenile zgodovinski kompromis o lojalnih odnosih in sodelovanju pri uresničevanju ustavnih načel.
Odgovor na ta predlog je bil razmah terorizma z ugrabitvijo in umorom Alda Mora, vodje KD, ki je z Berlinguerjem pričel konstruktiven dialog. Pred nekaj leti je Steve Peczenick, psiholog in agent CIA, v svoji knjigi priznal, da je Moro “moral umreti”, ker je bil nevaren za ameriške koristi v Evropi.
Zločine čilske hunte je obsodil ves demokratični svet, razen papeža Janeza Pavla II, ki se je demonstrativno slikal s Pinochetom prav na balkonu Monede.
Čilski državni udar je torej bil tudi prvi nastop neoliberalizma, ki še sedaj pustoši človekove in delavske pravice pri nas in drugod, kjer se ljudstvo ne upira in brani.
