Bogve zakaj se o Kitajski govori zelo malo. In pogostoma tudi slabo. Pred pol stoletja je bila vzor uporniškim študentom Zahoda, ko je Mao povabil mladino, naj „strelja na vrhovni štab“ in sprožil tragično kulturno revolucijo, ki je bila vse, a ne kulturna.

 

{jcomments on}

 

 

Toda Kitajska že zdavnaj ni več to. Medtem ko je socialistični sistem v SZ in drugih evropskih državah razpadal, so se kitajski komunisti odločili za premik. Deng Hsiao Ping je konec osemdesetih začel uvajati korenite reforme v gospodasrstvu, da bi spodbujal proizvodnjo in tehnični razvoj države z največjim številom prebivalcev na svetu. Odtlej je kitajsko gospodarstvo močno raslo, tudi po zaslugi sodelovanja s tehnološko in študijsko razvito Indijo in drugimi deli sveta, ki niso bili podrejeni ameriškim multinacionalkam.

Kitajci so, paradoksalno, poprijeli po modelih, ki sta jih uvajala v Rusiji Lenin in Buharin (NEP), da bi močnemu razvoju v okvirih tržnega gospodarstva pod strogim nadzorom komunistične partije lahko sledila materialno ugodba tranzicija v socializem.

Odtlej se Kitajska razvija z nevidenimi ritmi, ki so včasih presegli 10% rasti vsako leto. Iz nerazvite napol kmečke države je Kitajska, s poldrugo milijardo ljudi, postala svetovna velesila, ki konkurira zahodnemu kapitalizmu, pogostoma prav na njegovem terenu.

Po burni industrijski in tehnični rasti se moderna država zdaj loteva tudi klimatskih in okoljskih problemov, postaja pa tudi svetovna velesila s svojimi specifičnimi interesi in zavezništvi.

Prvi, ki so zaznali nevarsnost Kitajske in njenih zaveznikov – predvsem Indije, Rusije in Južne Afrike – so Amerikanci. Njihovi analitiki so pač prišli do spoznanja, da bo Kitajska prehitela ZDA in zahodni kapitalistični svet, ki se že celo desetletje utaplja v hudi krizi.

Strateški cilji Kitajske so znani in jih ne skrivajo. Z moderno besedo se jim reče zdaj tudi geopolitika. Peking in kitajska komunistična partija v svojih uradnih dokumentih vedo povedati, kaj nameravajo narediti v prihodnjih desetletjih: ustvariti območje gospodarsskega sodelovanja, ki se prične v Evraziji in se širi na Zahod in na afriško celino. Z Afriko, oziroma njenimi 62 državami, je Kitajska že sklenila obsežen sporazum, ki predvideva modernizacijo te celine, izgradnjo infrastruktur, mest in univerz, da bo tržišče dveh milijard ljudi na razpolago in obenem vključno v okviru širšega sodelovanja z drugimi partnerji na enakopravni, ne več neokolonialni ravni. Pri tem Kitajska ne vsiljuje svojega družbenega ustroja in ideologije, pač pa le splošna načela sodelovanja in medsebojne koristi. V Afriko namerava Kitajska investirati 900 milijard dolarjev v razmeroma kratkem času. Ameriškemu in evropskemu imperializmu to kajpak ni po godu.

Še manj pa je ZDA in multinacionalkam po godu širokopotezni načrt „Svilne poti“, ki neposredno zadeva tudi Trst.

Kaj je torej „Svilna pot“? Res je, da spominja na Marca Pola in nekdanjo svilno pot, vendar je to nekaj povsem novega in modernega.

V resnici gre za vsaj tri „Svilne poti“, ki imajo skupnega predvsem v tem, da povezujejo obale Pacifika preko Azije in Evrope vsa gospodarstva in narode.

Glavna svilna pot je železniška in cestna, gre pa preko Srednje Azije, Irana v Evropo in do Atlantika.

Druga je morska pot, ki iz Kitajskega morja vodi mimo Indokine in Indije v Sredozemlje.

Tretja, še najbolj drzna, pa vodi po severnih sibirskih morjih do Skandinavije in naprej.

Kitajci nameravajo izkoriščati te poti za vzdrževanje stikov, prevoz ljudi in blaga, a tudi znanja in informacij. Zato načrtujejo tudi elektronske povezave in vse, kar je v modernih časih potrebno.

Ne gre samo za prevoz blaga, pač pa tudi za oblike industrijskega in drugega sodelovanja „na kraju samem“. Zato je v tem okviru pomembna vloga Trsta in njegovega prostocarinskega pristanišča. V memorandumu, ki naj bi ga v kratkem podpisali, naj bi Kitajci sodelovali pri ureditvi železniških in drugih infrastruktur v tržaški luki in njeni bližini, da bo „svilna pot“ prodirala naprej v srednjo in severozahodno Evropo.

Medtem je Kitajska že sklenila sporazume o uporabi grške luke v Pireju (Atene). Začuda pa Slovenija ne kaže nobenega interesa za sodelovanje s koprsko luko, čeprav so iz Pekinga ponudili hitro izgradnjo „drugega tira“ Koper-Divača.

Za „svilno pot“, ki je edinstvena priložnost za Trst in zaledje, lahko rečemo samo, da omogoča industrijski in trgovinski razcvet v širokem načrtu mednarodnega sodelovanja.

Zato ni naključje, da je ves ta načrt trn v peti ZDA in multinacionalkam, da Trump že grmi in grozi državam, ki bi kitajski sporazum podpisale in uresničile. Grozi jim celo z izgonom iz NATO pakta, česar se najbrž boji šibka slovenska liberalna vladna garnitura.

Pri nas, v malem, pa so s Trumpom takoj potegnili ligaši, začenši s Salvinijem, ki je že pozabil, kako se je prilizoval Putinu, zdaj pa igra vlogo Trumpovega žandarja.

V naši deželi Salvinijevo (Trumpovo) nasprotovanje sodelovanju s Kitajsko delita tudi „guverner“ Fedriga in župan Di piazza, ki skušata na vse kriplje pogojevati in zavirati iniciativnost predsednika luške domene Zena D’Agostina.

Zaskrbljujoče je, da se protikitajski histeriji pridružuje tudi PD, od Zingarettija dalje. Pa ne zaradi tehtnih razlogov, pač pa zato, ker želijo dokazati, da so oni (in ne Salvini) pravi Trumpovi oprode.