Latinska Amerika vre, od mehiškega zidu tja do Patagonije se ljudstva upirajo rastoči revščini in neenakosti, očitnim krivicam in korupciji, ki so posledice neoliberalnih politik vlad, ki skrbijo samo za dobičke kapitala in koristi zaveznika yankee. Hkrati pa tam, kjer vladajo napredne sile, skušajo imperializem in notranja reakcije zrušiti demokratično izvoljene oblasti.Argentina, Čile, Ekvador, Brazilja, Kolumbija, Mehika, Venezuela, Bolivija…

 

{jcomments on}

 

Značilnost nekaterih uporov je revščina, ki na zeleni celini zajema vsaj 40% prebivalstva, načeloma pripadnike domorodnih narodov in črnopolte potomce sužnjev. Ob pričakovanju recesije in brezbrižnosti velikega severnega soseda ZDA je velekapital, začenši s Svetovnim monetarnim skladom, narekoval latinskoameriškim vladam politiko varčevanja in klestenja socialnih storitev, češ da so nesmiseln luksuz.

V Ekvadorju je predsednik Moreno odpovedal popust na goriva, ki je omogočal delo domorodcev in predstavljal socialno pomoč najrevnejšim slojem prebivalstva. Izbruhnil je upor, ki ga je vlada skušala zatreti s silo in v krvi, a ji ni uspelo.

Podobno v Čilu, kjer je predsednik Pineiro, sicer bogataš, prav tako oklestil socialne storitve do take mere, da ljudje plačujejo na obroke tudi hrano in zdravila. Podražili so javne prevoze, ki se jih v tej več tisoč kilometrov dolgi državi na obali Tihega oceana poslužuje velikavečina prebivalstva. Policija in vojska, ki še častijo krutega diktatorja Pinocheta, ubijata in zapirata opozicijske voditelje, predvsem voditelje študentskega gibanja in mlade komuniste. Dekleta sistematično posiljujejo.

V Braziliji se fašist Bolsonaro znaša nad amazonskimi domorodci, ki so postali plen izkoriščevalcev pragozda, ki deluje kot pljuča našega planeta. Desničar Bolsonaro je zmagal na volitvah, potem ko je preko korumpiranega sodstva dal aretirati priljubljenega bivšega predsednika Lulo in mu preprečil zmagovito kandidaturo.

V Argentini je napeto pričakovanje volitev konec meseca, potem ko se oblast maje “Berlusconiju iz pampe”, milijarderju Macrìju.

Kolumbija je še vedno v rokah desnice, ki se ne zmeni za podpisane dogovore s katerimi se je končala več desetletna državljanska vojna. Gverilce zdaj pobijajo po domovih s pomočjo ameriških agentov CIA, ki želijo iz te države organizirati invazijo sosednje Venezuele, ki je tarća vseh imperialističnih sil, saj tamkajšnja levičarska vlada nadzoruje ogromne količine nafte, po kateri se ameriškim mogotcem cedijo sline. Pustolovščina v Evropski uniji priznanega prevaranta Guaidoja se je medtem klavrno končala.

Proti Kubi ZDA zaostrujejo gospodarsko blokado, pri čemer se ne zmenijo niti za usodo prebivalcev planeta. V Havani so odkrili cepivo proti nekaterim vrstam raka, a ga ne morejo ponuditi človeštvu, ker v Washingtonu to ni všeč oblastnikom in lastnikom farmacevtskih multinacionalk.

V Boliniji je že celo desetletje na oblasti domorodec Elvio Morales, ki je tudi tokrat na volitvah premagal svojega tekmeca. Toda desnica ne priznava poraza in je organizirala nerede, ki so terjali tudi človeška življenja.

Kaj vse to pomeni? Latinska Amerika je bila zadnja leta pomemben družbenopolitični laboratorij, kjer so napredne sile iskale nova pota k pravičnejši družbi brez kapitalizma. Povezovale so se v skupnosti BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika), ki je po svoje spominjala na nekdanje gibanje neuvrščenih, vsaj kar se njihovih ciljev tiče. Spodbujali so medsebojno sodelovanje, ustanovili svojo svetovno banko in razmišljale kako se osamosvojiti vpliva dolarskega gospodarjenja.

Svetovni buržoaziji in imperialističnim silam ni preostalo drugega, kot da te poskuse bojkotirajo tudi s silo in prevratom, da bi latinskoameriški eksperiment ne okužil ostalih držav Afrike in Azije.

Zanimivo je, kako dvolično negativno vlogo pri tem igra nepomembna Evropska Unija, ki ostaja politični pritlikavec, podrejen velikim finančnim korporacijam in ameriškemu industrijsko-vojaškemu kompleksu.

Opredeljeni levičarji, komunisti, socialisti in okoljevarstveniki, izražamo solidarnost narodom latinskoameirških držav in ponavljamo starso geslo: Roke proč od ljudstva! Kajti njihov upor je upravičen in svet.

Kako so peli Inti Illimani in še sedaj pojejo mladi na ulicah Santiaga, Quita in La Paza? „Združeno ljudstvo je nepremagljivo!“ El pueblo unido jamas serć vencido.