„Mainstream“ časopisi, med katerimi se je zadnje čase znašel tudi slovenski, ne poročajo, pač pa le prepisujejo laži iz imperialističnih central in tako ščitijo njihove koristi pred javnim zgražanjem.
{jcomments on}
Zadnji tak primer je Bolivija, kjer so bile pred kratkim voltive. Dosedanji predsednik, socialist in staroselec (io) Evo Morales je prejel vdeč kot 45%, njegov tekmec Mesa pa deset odstotkov manj. Na osnovi tamkajšnjih volilnih pravil balotaža ni bila potrebna. Desnica je takoj vzrojila in poudarila, da izida volitev ne prizna. Uprizorila je poulične izgrede v glavnem mestu La Paz, dokler nista – pod ameriškim pritiskom – vojska in policija zahtevala Moralesov odstop.
Socialistični predsednik, ki je Boliviji vladal zadnjih 13 let, je na pritisk Osrganizacije ameriških držav (torej Bele hiše) pristal na razpis novih voltiev in zamenjavo osrednje volilne komisije, ki so jo obtoževali volilnih poneverb. Vendar vojski to ni zadostovalo. Po ustaljenem pučističnem scenariju so Moralesa prisilili k odstopu in begu v Mehiko, sicer bi ga ubili. Tak je bil namreč ukaz, saj bi se njegova aretacija in javni proces sprevrgla v svoje nasprotje in mobilizirala ljudstvo.
Mainstream časopisi in televizije poudarjajo predvsem formalno plat zadeve, češ „Morales je vladal predolgo“ (leto manj kot Angela Merkel) in da je kršil ustavo, ki prepoveduje več kot dva zaporedna mandata. In tudi to je laž, saj je prav Morales dal spremeniti ustavo in vnesel to določilo. Kar pomeni, da ne more biti retroaktivno. Tako je razsodilo tudi bolivijsko ustavno sodišče, ki je volitve razglasilo za pravnomočne in Moralesovo kandidaturo tudi.
Vendars so formalnosti le izgovor, saj jih je desnica debelo kršila po Moralesovem odhodu. Ni dovolila sklica poslanske zbornice, v kateri so socialisti imeli krepko večino. V napol praznem senatu se je samooklicala za predsednico Jeanin Anez, desničarska podpredsednica zgornjega doma bolivijskega parlamenta. Po ustavi bi to mesto pripadlo predsednici senata socialistki Adriani Salvatierra, a ji je policija preprečila vstop v zgradbo in jo pretepla.
Formalnosti so le izgovor. In če bo v Boliviji izbruhnila državljanska vojna ne bo zaradi tolmačenja ustave in volilnih izidov, pač pa za veliko krepkejših interesov, ki se vrtijo okoli litija…
Kaj je litij? Je dragocena kovina, brez katere ni smartphonov in niti lektričnih avtomobilov, saj napaja njihove baterije. Največja svetovna rezerva litija (skoraj 70%) se pa nahaja v bolivijski slani puščavi, sredi pokrajine, naseljene z indiosi, ki so od nekdaj rudarji ali cocaleros, kmetje, ki pridelujejo koko, se pravi poživilo, brez katerega na visokih planotah ni lahko živeti.
Socialist Morales je v svojih 13 letih vladanja Bolivijo potegnil iz revščine in analfabetizma, to mu je te dni priznal Unesco. Nacionaliziral je naftna polja, rudnike srebra in tudi litija, po katerih so se cedile sline marsikomu, predvsem pa Nemčiji in ZDA.
Nemčija se je namreč nalezla „zelenega kapitalizma“, pod krinko okoljevarstva je načrtovala milijon električnih avtov na leto, a na račun izkoriščanja bolivijskega litija.
Načrte je vsem prekrižal Morales, ki se je o izkoriščanju litija pogovarjal z vsemi: ZDA, Nemčijo, Rusijo in Kitajsko. Vsem je obljubil koncesije in pogodbe za bolivijski litij, a pod enim pogojem: 60% dobička morajo ponovno investirati v bolivijsko gospodarstvo. To pa imperilaistom ni po godu. Začeli so s pripravami na dvojni scenarij: finančno so podprli desničarskega protikandidata Meso in njegove udarne sile, ki jih je vodil fašist Camacho. Če bi Mesa zmagal, bi bilo vse kot po načrtu. V nasprotnem primeru, če bi ponovno zmagal Morales, bi ga ubili ali izvedli državni udar.
Bolviijska specifičnost je v tem, da so zaigrali tudi na karto rasizma. Od nekdaj je belopolta špansko govoreča buržoazija prezirala domorodce, indiose, da bi jih bolje zatirala in izkoriščala. Nova samoproglašena predsednica Anez je o njih vedno govorila, da so „govno“, ki naj ostane v svojem gnojišču in naj se ne približuje civiliziranim mesto.
Morales pa je prav najrevnejšim indiosom zagotovil enakopravnost in sodelovanje pri oblasti. To pa je belopolto špansko govorečo buržoazijo zelo motilo.
Zanetili so nerede, linč županje v La Pazu, pogrom s požigom hiše Moralesa, njegove sestre in krajevnih funckionarjev. Začel se je policijski lov za aktivisti MAS (Gibanja za socializem), Moralesove stranke.
Zdaj indiosi na svojih planotah kričijo: Ahora, guerra civil! Državljanska vojna takoj.
Novi desničarski režim podpira tradicionalna latinskoameriška trojka: policija, vojska in cerkev.
Pučiste so obsodili napredni ljudje po vsem svetu in države, ki niso pod ameriškim vplivom. Značilno je, da se ni oglasila EU, pri nas pa molči PD, saj se je njen tajnik Zingaretti te dni mudil v ZDA.
Povejmo še, da se te dni v La Pazu mudi gospa Ivanka Trump… Predstavnica Bele hiše in multinacionalk.
Lahko Moralesu kaj očitamo? Gotovo napako, ki je bila usodna tudi za Salvadora Allendeja pred pol stoletja. Morali bi oborožiti ljudstvo, oblikovati ljudsko milico, saj je bila vojska od nekdaj pod poveljstvom oficirjev, ki so se vsi, brez izjeme, šolali v vojaški akademiji, ki jo je v Panami ustanovil in vodi Pentagon.
Morales in njegovi socialisti so spoštovali demokratična pravila, njihovi nasprotniki in sovražniki pa ne.