Minilo je par tednov odkar je na Kitajskem izbruhnila epidemija koronavirusa, ki je – strogim izolacijskim ukrepom navkljub – pljusknil tudi v druge kraje našega planeta, predvsem v Južno Korejo, Iran in Italijo.
{jcomments on}
Kaj se je zgodilo, vemo, saj radio, televizija in druga občila že nekaj časa ne govorijo o drugem. Na televizijah se množijo pravi maratoni, v katerih nastopajo domala vsi: izvedenci, politiki, časnikarji in showmeni. Med ljudmi je nastala prava panika, ki je povzročila napad na veletrgovine in lekarne, a tudi blokado gospodarstva, ki utegne pahniti zahodno Evropo, in Italijo še posebej, v recesijo. Kar pomeni povečano brezposelnost in več socialne napetosti.
Za to je mnogo krivcev. Namesto resnega pristopa in hladne krvi so namreč v Italiji politiki tekmovali v tem, kdo se bo lepše izkazal. Pri tem so dvigali temperaturo in postavljali čedalje višje lestvico tolerance.
Če je rimska vlada odvetnika Conteja razmišljala o tem, kaj storiti, jo je desna opozicija preko svojih deželnih predsednikov skušala prehiteti, da bi dokazala, da bolje zna. In tako so vsevprek zapirali šole in univerze, muzeje in gledališča. Niso pa si upali poseči na področja trgovine, vedoč, da bi morali potem nekaj prispevati za izgubljeni dobiček, ne glede na to, da so marketi kraj, kjer ljudje pridejo v nekontroliran stik med sabo, veliko bolj kot v gledališču ali muzeju.
V naši deželi, kjer doslej ni zbolel nihče, je Fedriga najprej hotel zapreti meje s Slovenijo, nato pa je dal zapreti univerze in šole, gledališča in kinodvorane, muzeje in druga kulturna središča. Prepovedal je celo zbiranje na privatnih zabavah in sestankih. V železarni so preklicali napovedano stavko…
Tako pretiravanje je vzbudilo paniko in spravilo Italijo na zatožno klop. 15 držav je Italijanom prepovedalo vstop na njihovo ozemlje. Prav smešno je bilo brati, da so v nekem turističnem središču ob afriški obali zavrnili kakih 40 turistov iz Lombardije, češ da so okuženi. Seveda je to vzbudilo ogorčenje v javnosti, ki je pozabila, kako je Salvini puščal stotine beguncev, žena in otrok, na ladjah v severnem Sredozemlju in jih zavračal…
Desna opozicija, predvsem Salvinijeva Liga, je izkoristila paniko ljudstva in začela udrihati po vladi z zahtevo, naj se oblikuje nova vlada „za izredne razmere“, ki naj bi jo vodil nekdanji guverner evropske banke Draghi. V zameno mu obljubljajo, da ga bodo izvolili leta 2023 na Kvirinal.
Gospodarska kriza je namreč vznemirila podjetnike, ki se boje izgub in zato že trkajo na vrata države, da bi jim priskočila na pomoč. Za delavce, ki bi ostali na cesti, bi itak bila možnost, da zaprosijo za „državljanski dohodek“… Pri tem gre poudariti, da je panika vzbudila občutek krivde tudi med uradnimi sindikati, ki so pritrdili zahtevam industrijcem in trgovcev.
Opozicija špekulira, a tudi vladna večina (PD-G5Z-Leu-Italia viva) se ne šali. Panika in pravo obsedno stanje v državi ji omogočajo, da utiša kampanjo infomiranja za referendum o krčenju števila članov parlamenta, ki bo konec marca. Doslej je zahteva, naj se zaradi izrednih razmer referendum odloži na konec pomladi, naletela na gluha ušesa.
Za koronavirus je čedalje bolj jasno, da je sicer nevarna gripa, a še nismo priča pandemiji, ki bi ogrozila svet. To se bi lahko zgodilo, poudarjajo izvedenci, samo če se razbesni v Indiji, Afriki in Latinski Ameriki. Kitajska je medtem zajezila najhujše in se število obolelih že krči.
Izjemno stanje je vsekakor dokazalo, da je javno zdravstvo edina rešitev, kajti privatno zdravstvo, ki dela le za dobiček, ni dovzetno za solidarnost in nujne posege. V tem primeru je povsem odpovedalo.
Tudi to je dokaz, da ima prav levica, ki je v drugi polovici prejšnjega stoletja dogradila sistem „welfare State“, katerega po padcu berlinskega zidu in socialističnega tabora sistematično rušijo v imenu neoliberalizma. Bodo ljudje to razumeli?
Povsod po Italiji zmanjkuje postelj v bolnišnicah in se boje, da bi se stvari še poslabšale. To pa je posledica rezov javnega zdravstva, ki smo mu bili priča povsod, tudi v naši deželi s Fedrigo nič manj kot s Serracchianijevo prej.
In še. Ali se ljudje zavedajo, da so izredni ukrepi, pravo obsedno stanje v severni Italiji, nekakšna generalka splošnega obsednega stanja za primer družbene krize? Dosledna izvedba Salvinijevih varstvenih dekretov, za katere se sedanja „levosredinska“ vlada več ne meni?
Javno mnenje bi moralo odpreti oči in izločiti iz družbe in politike šakale, ki so se razbohotili.
