Odpreš časopis, tiskan ali na spletu. Covid19. Gledaš televizijo in vsako uro o Koronavirusu. Poslušaš radio in tudi tam samo o pandemiji.Na tujem ni nič drugače. Na Facebooku mnogi komentirajo dogajanje v zvezi z „obsednim stanjem“, enim se zdi vse premalo, drugim preveč. Redki pišejo, da je vse izmišljeno, saj so vsi v stiski in se boje. Če že ne zase, vsaj za svoje drage. Redki se tudi sprašujejo, kaj bo potem.

 

{jcomments on}

 

Ko bo pandemije konec, ali se bo vsaj temeljito umirila in ostala v mejah, ko jo bo mogoče nadzorovati brez izrednih ukrepov in se bo življenje po svetu vrnilo k normalnosti. Kajti vsi se strinjajo, da nič ne bo več tako, kot je bilo. Res je, kajti ne glede na število žrtev, bo svet zdrknil v globoko družbeno in gospodarsko krizo, morda še hujšo od tiste leta 1929 v ZDA. Tedaj je Roosevelt prisluhnil ekonomistu Keynesuin s krepkimi državnimi posegi v gospodarstvo dal novega zagona potrošnji in proizvodnji. ZDA so se izvlekle iz krize.

Kaj pa mi, zdaj? Vsi se zavedamo, da je epidemija Covid19 divjala po Evropi, predvsem po Italiji, zato, ker je naletela na skrajno šibko zdravstveno obrambo in skrajno neorganizirano družbo, že desetletja omamljeno z individualizmom, da o državi, kjer je postala demokracija le nekakšna spletna igra in ljudi ni več zanimala, sploh ne govorimo.

Kakor „španska mrzlica“, ki je morila milijone mladih po Evropi po prvi svetovni vojni in so bili ljudje lačni, šibki, narodi med seboj pomešani, begunci na poti… Države pa so se bale predvsem revolucije in so zato zatirale vsak upor, pa jim je epidemija prišla celo prav, ker je ljudstva pomirila.

Tokrat smo bili šibki zaradi desetletij neoliberalnih politik, ki so dale v ospredje dobiček velikih finančnih in industrijskih korporacij, blaginja ljudi pa je bila zanimiva samo, če je rojevala potrošnjo in nov dobiček. Torej manj znanja, manj raziskav na področju znanosti, manj socialnih pravic, začenši z zdravstvom. Izjema je bilo privatno zdravstvo, kjer se je ustvarjal dobiček in je veljalo predvsem za bogatejše sloje, ne pa za navadno rajo.

Prekarnost in slabo zaposlovanje so postali Biblija gospodarskega razvoja, merilo vsega pa je bil uspeh na borzah. Delovnim ljudem so novi neoliberalni režimi, tudi naši, odvzeli sposobnost soodločanja z razrednim bojem in reformami. Nasprotno, kot dokazuje primer 18.člena ter Delavskega statuta, delavcem so odpravili zadnja jamstva, hkrati pa so pokorili edino orožje, ki so ga imeli na razpolago – sindikate, ki so jih ukrotili.

V tako do temeljev zrahljano družbenopolitično zgradbo je treščila, kakor jedrsko bombardiranje, pandemija Covid19. Dejansko je vsa dejavnost zamrla, cele države so se za več tednov zaustavile, kakor služabniki v gradu Trnjulčice, ki so vsi hkrati zaspali. Ustavljeno je gospodarstvo, predvsem pa so ogrožene njegove perspektive. Itak so za kapitalistični svet za letos napovedovali finančno krizo, sedanja pa bo po spletu okoliščin, še slabša. Ljudje ne bodo več potovali, turizem, bo zamrl, stotisoči bodo ostali brez dela, socialni blažilci ne bodo zadostovali. EU, ki med epidemijo ni premaknila mezinca, da bi solidarno priskočila komu na pomoč, je vendarle preklicala „fiscal compact“, pakt o stabilnosti, ki je prepovedoval državne posege v gospodarstvo in vrgla na mizo velike vsote denarja, da bi premostili nastajajočo krizo.

Ljudje so odprli oči. Videli so, da so jimm priskočili na pomoč prav tisti, ki so jih mainstream občila označevala kot sovražnike: Kitajska, Kuba, Vietnam, Rusija, Venezuela…

Združba kapitala, ki se ji pravi EU, je razumela, da se bližajo hudi časi, ko ne bo več nič tako, kot je bilo prej. Začel se bo spopad za to, katere interese bodo države zaščitile: delo ali kapital?

Vem je jasno, da javnega zdravstva ne bo več mogoče klestiti, nasprotno, morali ga bomo okrepiti. Za to je potreben denar, ki ga nudijo banke ali davkoplačevalci. Torej bi vlade morale zares preganjati davčne utaje, ki samo v Italiji znašajo nekaj sto milijard letno! Da o mafijskih poslih in korupciji, ki so vredni še več. Toda to lahko naredi samo dosledno levičarska vlada. Recimo taka, ki je vsaj pošteno socialdemokratska… Takih pa Italija ni imela, in niti Slovenija.

Obenem se postavlja vprašanje javnega posega v gospodarstvo, torej tudi niz nacionalizaciji za strateške veje. In mednarodne pogodbe, ki so koristne ljudem, ne glede na to, ali so všečne Trumpu in multinacionalkam. Recimo kitajski predlog o Svilni poti, ki bi gospodarsko povezal „evrazijsko območje“ od Tihega oceana do Atlantika, vključno z Rusijo, Indijo, Iranom.

To so spoznanja, o katerih vodilni že razmišljajo. Kaj pa mi? Italija bi potrebovala močno in borbeno levico, ki bi si kot glavni cilj postavila korenit preobrat v sistemu gospodarjenja, uvedbo ekonomskega programiranja, kar pomeni zavreči zdaj dokazano zgrešeno dogmo, da „trg vse ureja“. Ne, trg in kapitalizem ničesar ne urejata, nasprotno, uničila sta okolje, ogrožata planet in zaradi nesocialnosti ogrožata tudi zdravje ljudi.

Celo ameriška mladina in intelektualci začenjajo razumeti, da je alternativa podivjanemu kapitalističnemu sistemu edino demokratični socializem, kakršnega je predlagal Benny Sanders, nesojeni kandidat demokratov za predsedniške volitve, ki se ga vsi v enstablishmentu boje.

Kaj pa mi? Italijanska levica je šibka in razdrobljena. Na Demokratsko stranko, ki je kriva za skrajno neoliberalne politike, podrejenost finančnemu kapitalizmu, EU in NATO, ni mogoče računati. Ekologisti so tiho, morda v škripcih. (Celo Greta je utihnila.) Komunisti pa so šibki in razdrobljeni, izgubljeni v medsebojnem obračunavanju.

Skrajni čas je, da na levici, v sindikatih in med komunisti, odpremo oči in se zavedamo, da je pred nami zgodovinski trenutek. Če ga ne ujamemo in se ne združimo vsaj v trdnem programskem paktu o enotnem nastopanju, ne bomo mogli ponuditi resne alternative desnici, ki ima že v načrtih avtoritarno družbo, kakršno ponazarja sedanje obsedno stanje, v katerem se načrtno goji ideja o „močni roki“, ki naj države vodi v bodoče.

Ne delajmo si utvar. Ne bo se imenovala fašizem, dobila bo novo ime in bo prilagojena razmeram navidezno svobodne družbe, kjer pa tehnologija omogoča popoln nadzor nad ljudmi in njihovo dejavnostjo, medtem ko je demokratični sistem le prazna škatla, limanica za neuko ljudstvo.

Naloga komunistov in orpedeljenih levičarjev je, da se zavedajo lastne odgovornosti pred ljudmi in se temu primerno obnašajo, začenši s prakso enotnosti, ko se je treba z ljudmi pogovarjati, jih prepričevati, preusmerjati in organizirati v boju, ki bo težak, neenak in negotov. In vendar prav zdaj velja znana alternativa, proglašena pred sto leti: „Socializem ali barbarstvo.“