{jcomments on}Klavrni poraz Mavrice na političnih volitvah pred dvema letoma je podrl vsako utvaro, da je mogoče levico združiti zgolj na vrhu z volilnim kartelom, ki je – poleg vsega – skrival svoja idejna izhodišča in posebnosti pod kopreno nedorečene modernosti. Levica je tako bila izločena iz parlamenta, tudi po zaslugi volilnega sistema, ki ga je avtor poimenoval svinjarija, a se mu velike stranke niso hotele odreči. 

Neuspeh nas je potrl in na levici zapustil v glavnem ruševine. Temu je sledil razkol SKP, ki ga je povzročila skupina Nikija Vendole, ko je spoznala, da na kongresu stranke ni dobila zaželene večine.  Po tem razkolu je nastala Levica in svoboda, kamor so se stekli pristaši Katie Bellillo iz SIK, del Zelenih in del Mussijevih demokratičnih levičarjev, medtem ko se je skupina Socializem 2000, ki jo vodi Cesare Salvi, približala komunistom. 

Razkol levici ni prinesel sreče, saj je na evropskih volitvah zbrala skoraj 7%, vendar nobena izmed dveh list ni prestopila 4-odstotnega vstopnega praga. Tako je evropski parlament prvič v njegovi zgodovini brez levičarskih poslancev. 

Problemi levice so, tako ali drugače, povezani z mutacijami demokratske stranke, ki je pod Veltronijevim vodstvom uveljavljala samomorilsko zamisel o samozadostnosti v bipolarnem spopadu z desnico. Rezultat je bil klavrn poraz, ki je povzročil Veltronijev odhod in nato izvolitev Pierluigija Bersanija za novega tajnika stranke, ki bo z njim (tako se zdi) dobila bolj reformistično obličje.

Vrnimo se k nam, k levici. Nepojmljivo je, da Italija, ki je pol stoletja imela najmočnejšo in na svetovni ravni vplivno komunistično partijo, sedaj nima močne levice. 

Kaj storiti? Po porazu Mavrice se je z baze zaslišal jasen glas, da je potrebna predvsem enotnost med komunisti. Ne samo komunisti, vse levice, toda enotnost komunistov je pogoj za združevanje vseh levičarskih sil. In to iz preprostega razloga: komunisti, v obeh strankah, so edine organizirane sile na terenu, ostali so zgolj mnenjska gibanja ali muhe enodnevnice. 

Razlike med SKP in SIK niso majhne in njihova premostitev tudi ne bo enostavna. Dovolj je, če pomislimo na strukturo obeh strank. Prva, ki je preživela razkol, je organizirana po strujah, medtem ko drugo vodi načelo demokratičnega centralizma. Politčni programi obeh strank so podobni, vendar z različnimi akcenti. SKP, na primer, daje velik poudarek zamisli o »socialni stranki«, ki je močno prisotna v družbi, tudi v civilni družbi na terenu. 

Najti je bilo treba sintezo, pa čeprav prehodnega značaja. Tako je nastala zamisel o federativni pogodbi med osebki, ki načrtujejo združitev levice, začenši s SKP, SIK in skupino Socializem 2000, kateri se je pred kratkim pridružila še skupina simpatizerjev sindikalista Patte. 

Federaciji iščejo ime, vendar bi jo za sedaj lahko imenovali kot Zvezo komunistov in levih sil. Na delu so skupne komisije za statut in program, ustanovne skupščine pa bodo najprej po deželah (v naši deželi v soboto 28.novembra dopoldne v Vidmu), nato pa v Rimu, najbrž takoj po demonstraciji proti Berlusconijevi vladi, ki jo 5.decembra skupaj prirejajo komunisti in Italija vrednot.  Brez demokratov, ki se nočejo kompromitirati v pričakovanju novega dialoga z desnico. 

Federacija, oziroma Zveza komunistov in levih sil, bo imela svoje organe, nekakšne koordinacijske odbore, domala povsod, od dežel in pokrajin do posameznih občin. Po možnosti bo nosilka skupnih manifestacij in srečanj, objavljala bo skupna glasila (naše je tudi nastalo v tem okviru), nastopala skupaj povsod, kjer ima svoje izvoljene predstavnike. Skupaj bomo nastopali na upravnih volitvah, ki bodo prihodnjo pomlad. 

Delovanje na terenu bo skupno, kolikor bodo dopuščali pogoji in glede na zrelost naših odnosov. Tam, kjer prevladujejo stare zamere, bo pač potrebno več potrpljenja. Zavedati pa se moramo, da je to edina pot preživetja in preporoda levice v Italiji. Levice, ki nam je krvavo potrebna, da se zoperstavimo prevratniškim načrtom Berlusconijeve desnice in skominam po spremembi ustavnega reda, porojenega v odporništvu. 

Zanimivi so tudi politični scenariji, ki se odpirajo v teh tednih. Novi tajnik DS Bersani išče dialoga z vsemi, tudi s komunisti, vendar zgolj za oblikovanje nekega demokraticnega loka, ki naj ubrani ustavo. Vzporedno pa snuje koalicijo, ki naj bi se zavzemala za oblast v deželah spomladi in državi leta 2013. V to vladno koalicijo vabi Casinijev UDC in Vendolove pristaše LS, medtem ko vztraja pri protikomunističnem presodku, ki spominja na »preambule« iz časov Craxija, Andreottija in Forlanija, pred 20 leti.   

Komuniste ne zanima sodelovanje v novi vladni koaliciji, ki bi bila skrpucalo zmernih in konzervativnih sil, vendar se zavedamo, da okrepljeni se lahko vrnemo na javno sceno in vplivamo na razvoj dogodkov v politični areni in predvsem v družbi, kjer smo v vrtincu konfliktov na delovnih mestih, v šolstvu in na področju kulture. 

Kajti družba čuti potrebo po močni in odločni levici. Naloga komunistov je, da tej potrebi zadostijo s svojo prisotnostjo, odločnostjo in izročilom.