Kaj se dogaja v Sloveniji  20 let po osamosvojitvi in prvih večstrankarskih volitvah? Po daljši dobi, ko so državi vladali liberalni demokrati z zavezniki je oblast prevzela desnica z Janšo. Uvedla je dokaj avtoritaren režim, ki so se mu volilci uprli in na naslednjih volitvah, pred dvema letoma, nagradili levo sredino s premierskim kandidatom Borutom Pahorjem, ki je oblikoval levosredinsko vlado z liberalnimi demokrati Katerine Kresal, Golobičevo stranko Zares in stranko upokojencev Karla Erjavca.

{jcomments on}

Vodja socialnih demokratov Borut Pahor je zelo podoben svojim vzornikom: Tonyju Blairu in Veltroniju. Boji se biti levičar, predvsem levičarske politike. In ni naključje, da se socialne krize loteva s klasičnimi prijemi, ki se jim delavci s svojimi sindikati upirajo v tolikšni meri, da spet grozijo s splošno stavko. Stotisoč Slovencev je na cesti, brez dela, Pahor pa razmišlja o pokojninski reformi, ki bi povečala starost za upokojitev, o reformi zdravstva s poudarkom na privatizacijah ter podobno. Niti na kraj pameti mu ne pride, da bi slovenske vojake umaknil iz Iraka, Afganistana ali Kosova. Zanj je NATO nedotakljiva svetinja, čeprav se ji odreka celo upokojeni predsednik Kučan.
Slovenski premier Pahor je prepričan, da je mogoče vladati le sporazumno z desno opozicijo, zato se pogosto posvetuje z Janšo, kateremu je pustil nekatere izmed ključnih vzvodov oblasti in vplivanja. Tako ostaja nacionalna televizija v rokah desnice z glavnim urednikom Jožetom Možino, ki svoj protikomunizem stresa v televizijske programe kar iz košare. Prav tako je Pahor pustil desnici državno sodno prokuraturo, ki jo vodi Janševa somišljenica Barabara Brezigar. Njen stil je znan, saj ovira in onemogoča vsakršno preiskavo, ki bi kakorkoli prizadela desnico in z njo povezane zločinske združbe. Če je afera o nakupu vojaških oklopnikov Patria, kjer naj bi Janša imel ključno vlogo, sploh prišla na dan, se morajo Slovenci zahvaliti finskim preiskovalcem in policiji…
In to ni dovolj. Janševega zunanjega ministra Rupla je Pahor spravil v svoj kabinet, dokler le-ta ni prešel vseh meja olike in lojalnosti, da ga je moral poslati nazaj na zunanje ministrstvo, od koder piše nesramna pisma na tuje, da bi prikazal Slovenijo kot deželo, kjer so komunisti še vedno na oblasti.
Vprašati bi se morali, kako se po slovensko reče “inciucio”, kajti to je ideologija Pahorjevih socialdemokratov, ki zavestno lezejo naslednjemu volilnemu porazu nasproti ob zavesti, da bo tokrat desnica ostala na oblasti več mandatov, morda celo desetletje.
Zdelo se je, da bo izbruhnila vladna kriza, ko je LDS notranje ministrice Kresalove zagrozila z umikom, medtem ko se je Pahor trudil, da bi nadomestil nekaj ministrov in se znašel v paradoksalnem položaju, ko so mu ponujena ministrstva povabljeni kandidati vljudno zavračali. Kdo bi kupil listek na “Titanicu”?
Problem Slovenije, 20 let po prvih volitvah, je v tem, kar je javno povedal nestor slovenskih bančnikov Niko   
Kavčič, da nima več prave levice. Mi dodajamo, da nima razredne levice, ki bi izhajala iz problemov in organizirane moči delavskega razreda, ki zna manifestirati po ulicah Ljubljane in pred fabrikami, nima pa političnega sogovornika. Socialni demokrati se namreč spogledujejo le z nosilci kapitala, kakor njihovi tekmeci, Janševi demokrati. Vska ima v kapitalu svoje referente in zaveznike, navzdol, k delovnim ljudem pa ne gleda nihče.
Dokler se levica ne prebudi…