Več ali manj se ves svet pripravlja na postopni konec posvem zaprte družbe zaradi koronavirusa. In se sprašuje, kaj potem? Kaj nas čaka?

Mi, ki živimo na meji med Italijo in Slovenijo, nekako čutimo neke razlike, vendar gre za obrobnosti. V bistvu se po dveh mesecih “socialnega distanciranja” za del prebivalstva in nadaljevanja proizvodne dejavnosti strateškega pomena za večino zaposlenih začenja odpravljati distanciranje, odpirajo se mali obrati in gostinstvo, sprošča mobilnost ljudi in s tem tudi potrošnja, čeprav ne v prejšnjem obsegu.

Vsem je jasno, ali pa tudi ne, kako krhek je bil gospodarski sistem, temelječ na kapitalizmu in tržnih zakonitostih, če sta ga dva meseca delnega zaprtja prisilila na kolena. Utemeljen je torej sum, ali če hočete gotovost, da je kapitalizem med letoma 2019 in 2020 že bil na robu nove ciklične krize in ga je epidemija koronavirusa pravzaprav prekrila, oziroma se z njim združila, kar je omogočilo vodilnim slojem, da so javnost prepričali, da je virus vsega kriv, kapital pa povsem nedolžen.

Zdaj vsi govorijo, da nas čaka huda kriza. Padec gospodarstva za najmanj 10 odstotkov, ponekod tudi več. Kot posledica rastoča nezaposlenost in krčenje potrošnje, ki v svojo spiralo privlačuje čedalje širše sloje prebivalstva, od mladih do upokojencev.

Optimisti sicer trdijo, da bo vsega konec v letu, dveh. Drugi pa so prepričani, da se začenja novo obdobje, v katerem bo kapital bolj brutalno izkoriščal razpoložljive vire bogastva, politika pa zatirala vsako željo po razrednem uporu. Tudi za ceno krčenja svoboščin in povečane represije.

Glede vprašanja, kako se rešiti iz gospodarske krize so zadeve dovolj jasne. Lastniki kapitala nočejo izgubiti svojega dobička, zato bi šparali na koži ljudstva. Italijanska Confindustria je že pozvala vlado premierja Conteja, naj v krizi izniči zakonsko veljavnost kolektivnih delovnih pogodb. Skratka, delavce naj prepusti na milost in nemilost gospodarjem, ki jih bodo lahko izsiljevali z “rezervo” brezposelne delovne sile. K temu je treba dodati še nasprotovanje italijanskih in evropskih gospodarjev kapitala predlogu, naj bi spričo 4.industrijske revolucije z večjimi dozami informatike in robotike, skrčili delovni urnik in tako preprečili množična odpuščanja.

Po drugi strani pa si le s težavo utirajo pot drugačni recepti reševanja iz krize, predvsem z velikimi javnimi posegi v gospodarstvo, investicijami v javna dela in krepkejšimj obdavčevanjem bogastev in premoženij. Italijanski industrijci (v Sloveniji ni drugače, čeprav so povečini tujci) zahtevajo od države podporo in davčne olajšave zase, ljudstvu pa naj država izplača denarne podpore, da bodo imeli za potrošnjo in posledično zagon proizvodnje.

Oblast se vsekakor boji konfliktov socialne narave, predvsem razrednega boja. Lažje bi prenesla stihijsko upiranje brez razrednega predznaka, kakršne so že zabeležili na Jugu, ker so taki upori kakor slamnat ogenj, ki zaplamti in takoj ugasne. Za vsak slučaj pa oblast ohranja nin razvija represivne sisteme, ki jih je že preizkusila v dneh karantene. Ni naključje, da je bila kontrola ljudi hujša in bolj pikolovska, s helikopterji, droni in policijo, medtem ko so morali delavci na delo v tovarne v natrpanih vlakih, avtobusih in z podzemsko železnico, na delovnem mestu pa ni nihče nadzoroval, ali imajo vse zdravstvene zaščite… Rimska vlada, ki jo – ne pozabimo! -sestavljajo PD, Gibanje 5 zvezd, Renzijeva IV ter “levica” Svobodnih in enakopravnih, pa ni nikoli preklicala Salvinijevih varnostnih dekretov, ki kaznujejo tudi shajanje stavkajočih.

Spogledovanje z desnico se nadaljuje tudi na koži migrantov. Vlada je v škripcih, ker bi morala nekako urediti položaj desettisočev priseljencev, predvsem iz Afrike, ki na Jugu pobirajo paradižnik, sadje in vrtnine za italijanska in evropska tržišča.

Nas torej čaka vroča jesen? Bržkone. In tu se bomo preizkusili vsi: stranke, sindikati, civilna družba. Od tega, kdo bo zmagal v tem družbenem spopadu, bo odvisna bodočnost evropskih narodov, predvsem tu, na Sredozemlju.

Kajti izbire so tokrat ostrejše kot kdarkoli prej. Ali socializem, ali barbarstvo.