Ko se govori o strelišču na Opčinah, se mi postavlja vprašanje slovenske “organiziranosti”. Je sploh kdo kdaj pomislil, da je potreben dopis na Spomeniško nadzorništvo, če želimo, da ta državna ustanova naredi ustrezne korake, da neki objekt pride pod spomeniško varstvo ?  Je bil kdaj vložen dopis na Spomeniško varstvo za dosego spomeniškega varstva spomenika “bazoviških junakov” in primerno širokega območja okoli spomenika ? Je bil kdaj vložen dopis na Spomeniško varstvo za dosego spomeniškega varstva strelišča na Pikelcu. Osebno mi je znano, da je družbeno politično društvo Edinost vložilo na Spomeniško varstvo dopis, da bi doseglo spomeniško varstvo za stavbo v ulici Cologna 6-8, kjer je bil zadnji sedež zloglasnega Posebnega inšpektorata.
Na spominsko slovesnost, s katero je društvo opozorilo javnost na obstoj stavbe, ki jo lahko štejemo za tržaško vzporednico rimske “via Tasso”, namreč nismo doživeli nobene reakcije, obstajala pa je nevarnost, da stavbo temeljito predelajo za dodatni zapor.

Ker sem se zanimal za bazovski “Šoht”, sem videl predlog poslanca Tombesija in poznejši papir, na katerem je pisalo, kako pomemben je bil „šopek“, ki ga je tam z dvema tovarišema iz KPI položil senator Spetič 6. avgusta 1989. Od takrat je minilo skoraj 16 (šestnajst let), predno je prišlo do znamenitega dogovora o devetletni brez-plačni uporabi (comodato) borštanskega srenjskega zemljišča, na katerem so v začetku 20. stoletja izkopali “Šoht”.

V tem času smo imeli v Rimu senatorja Stojana Spetiča (2.7. 1987-22. 4.1992), za katerim je bil kar v treh zakonodajnih dobah senator Darko Bratina (23.4.1992-23.9. 1997) in v preostanku tretje zakonodajne dobe senator Demetrio Volcic (16.12.1997-29. 5. 2001). Istočasno je bil v postopku zaščitni zakon, ki v 20. členu obravnava prav var-stvo zgodovinske in umetniške dediščine slovenske manjšine. Drugi odstavek govori o posvetovanjih pristojnih ustanov z organizacijami in drugimi predstavniškimi združenji manjšine, toda ni mi znano, da bi do tega kdaj prišlo, kot mi ni znano, da bi bila kdaj manjšina sama dala pobudo za kak ukrep. In vendar bi se verjetno dalo v dodatnem tretjem odstavku vsaj omeniti obe strelišči, če bi se že ne zdelo umestno, da se vprašanje reši kar z navedenim zakonom.

Po neuspehu podtajnika v obrambnem ministrstvu D’Alemove vlade (22.12.1999-25.4.2000) smo imeli v XIV. zakonodajni dobi (30.5.2001-27.4.2006) senatorja Miloša Budina, ki bi utegnil predložiti zakonski osnutek, ki bi vsaj pripravil pot zakonu, ki bi uredil vprašanje strelišča na Opčinah, toda ni znano, da bi bil on ali njegova stranka pomislila na kaj takega. V XV. zakonodajni dobi je bil Miloš Budin izvoljen za poslanca, toda že 18. maja 2006 je bil imenovan za podtajnika na ministrstvu za med-narodno trgovino. Toda kljub zadolžitvi, ki je terjala veliko potovanj v tujino, bi bil brez dvoma utegnil pridobiti kolege iz prejšnje mandatne dobe, da bi predložili osnutek zakona za spomeniško ureditev strelišča na Opčinah.

Dogovor o devetletni brezplačni uporabi srenjskega zemljišča je sklenila borštanska srenja, zaradi česar bi se naj naziv „naivneži“ nanašal na vodstvo borštanske srenje, toda pri pogajanjih je sodeloval dolinski župan Boris Pangerc, ki je po časopisnih virih dosegel sporazum s tržaškim županom Dipiazzo. Tako bi pod naziv „naivneži“ spadal tudi ta ugledni predstavnik Italijanskih komunistov. Zgodovina po presodila, kdo je bil v resnici naivnež. Bo pa vsekakor veljala modrost italijanskega naroda, ki pravi: Chi dorme, non piglia pesci”.

Trst, 23. aprila 2010
Samo Pahor