Bolj približno obvladam nekatere gornje izraze, ki jih predvsem zadnje leto in pol pogostoma srečujem v tisku v zvezi s finančnimi špekulacijami na borzah in bankah in posledično z zapiranjem tovarn in nižanjem ravni družbene zaščite. Čeprav so mi ob vsej dobri volji še vedno premalo poznane njihove vsebine in predvsem mehanizmi, se mi je v tem času vsaj razjasnilo, da velja v svetu financ eno samo železno pravilo: zaslužiti za vsako ceno. Kaj je sinus ali grški pi, lahko zvemo iz slovarjev in priročnikov, kaj vsebuje Abacus pa nam ne bo povedal noben strokovni priročnik. Finančni izrazi so zavajujoče posode, v katerih lahko dobimo repe pravih delnic še obstoječih in morda delujočih tovarn ali mobitelov, obljube, pričakovanja ali stave na bankrotiranje recimo Grčije. Običajno jih imenujejo »finančni produkti«, nekateri pa
kar »kraja«, npr. ekonomistka Darja Kocbek. To so popisani papirji in nič drugega, mi je po dolgem in mučnem
razgovoru na končno razumljiv način poenostavil prijatelj in bančni funkcionar ter poklicni prodajalec teh
skrivnostnih produktov; veljajo, mi je še rekel, če in dokler jih finančne družbe in banke, pa tudi Občine
in zasebniki kupujejo;včasih so pomešani in stlačeni z drugimi produkti v nove škatle z novimi imeni; če jih
nihče ne kupi, zgubijo na vrednosti in tedaj se začnejo za lastnike resne težave.
Tudi če bi danes razumeli funkcije, vsebine in vrednosti kakih finančnih produktov, bi bilo to znanje
uporabno kvečjemu do naslednje ocene bančnih menedžerjev ali ocenjevalnih oz. »bonitetnih« (rating) agencij,
kot sta npr. že zloglasni Standard&Poor’s in Moody’s. Mnogo je tudi dokazov, da največje napake storijo
najboljši poznavalci finančnih mehanizmov, ker veliko tvegajo. Kljub tem pomislekom pa vseeno ni nespametno
trditi, da je znanje pogoj za vsako pomembnejšo spremembo.
Svet financ zgleda kot igra na srečo, kar po svoje tudi je, le da se poigrava z milijoni ljudi. Na finančnem
tržišču se premikajo neverjetne vsote denarja in v tej igri zmaguje ergo služi, kdor ima informacije o stanju
in še prej o pričakovanju kupcev in prodajalcev. Za primerjavo je pri tem srečolovu pred desetimi leti
na svetovnem tržišču zamenjalo gospodarja 1.300 milijard dolarjev na dan, medtem ko je je bil v istem času
dnevni izvoz resničnih gospodarskih dobrin vreden le 18 milijard, se pravi 72 krat manj! Danes je razkorak
še večji, če je res, da v prvih petih ameriških bankah kroži letno za 24.000 milijard dolarjev le finančnega
produkta credit default swap in da se v svetu letno prodaja in kupuje teh in drugih produktov za 600.000
milijard dolarjev vrednosti. To so nepojmljive vsote, toda tudi pri 750 milijardah evrov, kij so jih pred nekaj dnevi
v strahu pred grško epidemijo končno zbrali v Evropski Uniji, da bi zavarovali bankirje in finančna tržišča,
se je pojavila ista logika: na borzah so se delnice bankam dvignile za 15-30%, medtem ko so delnice
podjetij – ki ustvarjajo resnično gospodarstvo – v glavnem mirovale, ker zanje ni bilo zanimanja.
Instinktivno bi »logiki« v gornjem stavku dodal »roparska«, ampak nima nobenega smisla se zaganjati
proti roparjem, če se ti držijo tržnih pravil. Pravil, ki špekulacijo ne samo dovoljujejo, ampak celo vneto podpirajo
z dvestoletnimi mantrami o konkurenci, tekmovalnosti, kompetitivnosti in – kljub bombastičnim priseganjem
na globalizacijo – prodiranju na »tuja« tržišča. Kot je zapečateno v vseh evangelijih kapitala, špekulacija obstaja,
ker svobodno tržišče dovoli, da vsakdo karkoli komurkoli kakorkoli prodaja, v financi tudi prazne škatle.
Živimo v gospodarskem in družbenem sistemu, v katerem vsakdo svoje bogastvo upravlja po mili volji in
iz katerega se država čimbolj umika, zato da še olajša bogatenje bogate manjšine na račun vedno revnejše
večine. Pri svojih finančnih poslih pa tako banke kot bonitetne agencije pogostoma tudi lažejo, zaradi tega pa
so preiskovane, grajane in včasih celo kaznovane, a nikakor ukinjene.
Poglejmo, kaj o teh zadevah pravijo vrhunski ekonomisti, ki znajo biti ne samo jedrnati, ampak tudi presenetljivo
razumljivi. Nobelovec za ekonomijo Paul Krugman brez ovinkarjenja pove, da je bila »vrednost 93 odstotkov
vseh bank in podjetij, ki so leta 2006 prejele najvišjo oceno, kmalu zatem le še za v odpad«, in da »je dobršen del
finančne industrije postal prava goljufija, v kateri peščica ljudi prejema astronomske plače, zato da zavaja in
zkorišča potrošnike in delničarje«; to pomeni, da so skoro vse (no ja, 93%!) agencije podkupljene, ker jim
ocenjevanje solidnosti naročijo in plačajo ocenjene banke same, ali pa nesposobne. Podobnega mnenja je
Eric Kolchinsky, skesani in zatorej bivši menedžer ocenjevalne agencije Moody’s, ko pove, da »je prava sramota
način, po katerem ocenjevalne agencije sestavljajo svoja spričevala podjetjem, bankam ali državam«. Dobro
razumemo tudi drugega prestižnega nobelovca in predsednika komisije izvedencev pri Organizaciji združenih
narodov Jasepha Stiglitza, ko ugotavlja, da so sedanjo gospodarsko krizo povzročili veliki finančni špekulanti
in da bodo pri tem najbolj prizadete revnejše države (pravilno: revnejši sloji v revnejših državah). Naravnost
prozorni pa so bili v svojih telegrafskih emailih ocenjevalci pri bajno bogatih ameriških bonitetnih agencijah, ki so si
med pakiranjem gnilih finančnih produktov po mobitelih načrtovali penzije: »Upajmo, da bomo vsi bogati in
upokojeni, ko se bo ta hiša iz kart sesula«; ali ko so taisti sleparji dajali najvišjo možno oceno ničvrednemu
umetnemu produktu Abacus in pustili na emailu še en dokaz njihovega ciničnega početja: »Tudi če bi ta
posel sestavile krave, bi mu še vedno dali dobro oceno« (by M. Štefančič).
Ob takih in podobnih kriminalnih&zakonitih škandalih je še bolj škandalozno zadnje neodgovorno neukrepanje
nadzornih organov Evropske unije, ki še naprej dopuščajo, da ocenjujejo stabilnost in gospodarsko zanesljivost
svojih članic taiste zasebne (!) agencije in da na osnovi njihovih ocen zopet padajo tako vrednosti državnih obveznic
kot življenski standard milijonov Evropejcev. Povsem razumljivo je, da je finančne trge popadla panika, ko je
vodilna bonitetna agencija Standard&Poor’s znižala oceno Grčije na raven ničvrednosti in mimogrede odvzela
po eno oceno še Španiji in Portugalski, ali ko je agencija Moody’s tik pred prvim majem naenkrat deklasirla kar
devet grških bank vključno z nacionalno (kot če bi za njihovo stanje prej nič ne vedela). Toda kako je po tolikšnih
svarilih in opozorilih nobelovcev mogoče, da evropske vlade še naprej verjamejo ocenam bonitetnih agencij?
Razen če ne gre pri tem za zelo zainteresirano sprenevedanje! Koliko bo še treba, da vsaj Evropska unija
enostavno prepove delovanje agresivnih ameriških bonitetnih agencij in jim zapleni imetje, kot to
počenjajo z mafijo?
Saj bi lahko ukinili tudi borze, ki so že dolgo od tega izgubile svojo prvotno vlogo financiranja podjetij.
Danes se namreč dogaja ravno obratno, da podjetja financirajo borze, mala in srednja podjetja ki predstavljajo
levji delež gospodarske proizvodnje in zaposlitve, pa se borz itak ne poslužujejo. Da ne bi zgledal predlog preveč
prevratniški, naj povem, da sta se o možnosti zaprtja borz resno spraševala že francoski ekonomist Frédéric Lordon
in pred njim tudi sloviti italijanski ekonomist Federico Caffè. Še več. Povsem v skladu z etičnimi vrednotami je,
če Paola Ferrara v imenu Etične banke (Banca etica) predlaga, naj se banke ukvarjajo izključno s posojanjem denarja,
moral pa bi nas zares strezniti avtoritetni James Kenneth Galbraith, ko je predlagal, da bi ukinili državne in
medrdržavne banke in dovolili poslovanje le še krajevnim posojilnicam!
Zgleda, kot če bi bil današnji kapitalizem skregan sam s seboj. Na eni strani se kaže kot tisto dobro in otipljivo,
čeprav vedno manj prisotno gospodarstvo osnovano na delu, na drugi pa kot slabo finančno gospodarstvo
popisanih papirjev in hitre obogatitve. Zgleda tudi, da je slednje tudi prevzelo vodilno vlogo. Toda ker je
današnja kriza »sistemska«, kot jo je označil celo predsednik Osrednje evropske banke Claude Trichet,
pomeni, da špekulacija ne predstavlja le gnilega dela kapitalističnega sistema, pač pa, da ona enostavno pooseblja
tržni kapitalizem v sodobni krizni varianti. Če bi bile prepričane, da je finančno gospodarstvo res škodljiva sestavina
kapitalizma, bi vlade držav Evropske unije namesto načrtovanih gospodarskih manevrov na račun pokojnin, zdravstva,
šole in mezd udarile po »finančnem terorizmu«, kot tisto gnilobo imenuje finančni analitik Max Keyser. To pa se ni
zgodilo, ker se ni moglo zgoditi. Zaradi sistema samega.Tudi tole krizo rešujejo po utečenem scenariju začenši
pri gospodarsko šibkejših državah takozvanega Pigs-a (Portugalska, Irska, Grčija, Španija) oz. Piigsa, kjer drugi i
stoji za Italijo. Toda rečemo države, mislimo pa vedno na isti del prebivalstva, ki bo ponovno poravnal nove
luknje špekulantov in jim ponovno rešili »sistem«.
PS. Za drugačna predvidevanja moramo kljub vsemu k Grkom. Tudi njim vsiljujejo ricinusov
recept v zameno za triletno posojilo (ne darilo!) 120 milijard evrov po mačehovskih 6% (da, šestodstotnih!)
obrestih, a Grki nam dokazujejo, da je proti finančnim kapitalističnim pritiskom možen tudi pogumen
in množičen odpor. Glede korupcije, klientelizma, davčne utaje in državnega dolga je Italija zelo
podobna Grčiji, Grki pa pravijo Italijanom »una faca una raca«. V tem reku, ki sem ga tolikokrat slišal,
zaznavam danes tudi nekaj optimizma.
razgovoru na končno razumljiv način poenostavil prijatelj in bančni funkcionar ter poklicni prodajalec teh
skrivnostnih produktov; veljajo, mi je še rekel, če in dokler jih finančne družbe in banke, pa tudi Občine
in zasebniki kupujejo;včasih so pomešani in stlačeni z drugimi produkti v nove škatle z novimi imeni; če jih
nihče ne kupi, zgubijo na vrednosti in tedaj se začnejo za lastnike resne težave.
Tudi če bi danes razumeli funkcije, vsebine in vrednosti kakih finančnih produktov, bi bilo to znanje
uporabno kvečjemu do naslednje ocene bančnih menedžerjev ali ocenjevalnih oz. »bonitetnih« (rating) agencij,
kot sta npr. že zloglasni Standard&Poor’s in Moody’s. Mnogo je tudi dokazov, da največje napake storijo
najboljši poznavalci finančnih mehanizmov, ker veliko tvegajo. Kljub tem pomislekom pa vseeno ni nespametno
trditi, da je znanje pogoj za vsako pomembnejšo spremembo.
Svet financ zgleda kot igra na srečo, kar po svoje tudi je, le da se poigrava z milijoni ljudi. Na finančnem
tržišču se premikajo neverjetne vsote denarja in v tej igri zmaguje ergo služi, kdor ima informacije o stanju
in še prej o pričakovanju kupcev in prodajalcev. Za primerjavo je pri tem srečolovu pred desetimi leti
na svetovnem tržišču zamenjalo gospodarja 1.300 milijard dolarjev na dan, medtem ko je je bil v istem času
dnevni izvoz resničnih gospodarskih dobrin vreden le 18 milijard, se pravi 72 krat manj! Danes je razkorak
še večji, če je res, da v prvih petih ameriških bankah kroži letno za 24.000 milijard dolarjev le finančnega
produkta credit default swap in da se v svetu letno prodaja in kupuje teh in drugih produktov za 600.000
milijard dolarjev vrednosti. To so nepojmljive vsote, toda tudi pri 750 milijardah evrov, kij so jih pred nekaj dnevi
v strahu pred grško epidemijo končno zbrali v Evropski Uniji, da bi zavarovali bankirje in finančna tržišča,
se je pojavila ista logika: na borzah so se delnice bankam dvignile za 15-30%, medtem ko so delnice
podjetij – ki ustvarjajo resnično gospodarstvo – v glavnem mirovale, ker zanje ni bilo zanimanja.
Instinktivno bi »logiki« v gornjem stavku dodal »roparska«, ampak nima nobenega smisla se zaganjati
proti roparjem, če se ti držijo tržnih pravil. Pravil, ki špekulacijo ne samo dovoljujejo, ampak celo vneto podpirajo
z dvestoletnimi mantrami o konkurenci, tekmovalnosti, kompetitivnosti in – kljub bombastičnim priseganjem
na globalizacijo – prodiranju na »tuja« tržišča. Kot je zapečateno v vseh evangelijih kapitala, špekulacija obstaja,
ker svobodno tržišče dovoli, da vsakdo karkoli komurkoli kakorkoli prodaja, v financi tudi prazne škatle.
Živimo v gospodarskem in družbenem sistemu, v katerem vsakdo svoje bogastvo upravlja po mili volji in
iz katerega se država čimbolj umika, zato da še olajša bogatenje bogate manjšine na račun vedno revnejše
večine. Pri svojih finančnih poslih pa tako banke kot bonitetne agencije pogostoma tudi lažejo, zaradi tega pa
so preiskovane, grajane in včasih celo kaznovane, a nikakor ukinjene.
Poglejmo, kaj o teh zadevah pravijo vrhunski ekonomisti, ki znajo biti ne samo jedrnati, ampak tudi presenetljivo
razumljivi. Nobelovec za ekonomijo Paul Krugman brez ovinkarjenja pove, da je bila »vrednost 93 odstotkov
vseh bank in podjetij, ki so leta 2006 prejele najvišjo oceno, kmalu zatem le še za v odpad«, in da »je dobršen del
finančne industrije postal prava goljufija, v kateri peščica ljudi prejema astronomske plače, zato da zavaja in
zkorišča potrošnike in delničarje«; to pomeni, da so skoro vse (no ja, 93%!) agencije podkupljene, ker jim
ocenjevanje solidnosti naročijo in plačajo ocenjene banke same, ali pa nesposobne. Podobnega mnenja je
Eric Kolchinsky, skesani in zatorej bivši menedžer ocenjevalne agencije Moody’s, ko pove, da »je prava sramota
način, po katerem ocenjevalne agencije sestavljajo svoja spričevala podjetjem, bankam ali državam«. Dobro
razumemo tudi drugega prestižnega nobelovca in predsednika komisije izvedencev pri Organizaciji združenih
narodov Jasepha Stiglitza, ko ugotavlja, da so sedanjo gospodarsko krizo povzročili veliki finančni špekulanti
in da bodo pri tem najbolj prizadete revnejše države (pravilno: revnejši sloji v revnejših državah). Naravnost
prozorni pa so bili v svojih telegrafskih emailih ocenjevalci pri bajno bogatih ameriških bonitetnih agencijah, ki so si
med pakiranjem gnilih finančnih produktov po mobitelih načrtovali penzije: »Upajmo, da bomo vsi bogati in
upokojeni, ko se bo ta hiša iz kart sesula«; ali ko so taisti sleparji dajali najvišjo možno oceno ničvrednemu
umetnemu produktu Abacus in pustili na emailu še en dokaz njihovega ciničnega početja: »Tudi če bi ta
posel sestavile krave, bi mu še vedno dali dobro oceno« (by M. Štefančič).
Ob takih in podobnih kriminalnih&zakonitih škandalih je še bolj škandalozno zadnje neodgovorno neukrepanje
nadzornih organov Evropske unije, ki še naprej dopuščajo, da ocenjujejo stabilnost in gospodarsko zanesljivost
svojih članic taiste zasebne (!) agencije in da na osnovi njihovih ocen zopet padajo tako vrednosti državnih obveznic
kot življenski standard milijonov Evropejcev. Povsem razumljivo je, da je finančne trge popadla panika, ko je
vodilna bonitetna agencija Standard&Poor’s znižala oceno Grčije na raven ničvrednosti in mimogrede odvzela
po eno oceno še Španiji in Portugalski, ali ko je agencija Moody’s tik pred prvim majem naenkrat deklasirla kar
devet grških bank vključno z nacionalno (kot če bi za njihovo stanje prej nič ne vedela). Toda kako je po tolikšnih
svarilih in opozorilih nobelovcev mogoče, da evropske vlade še naprej verjamejo ocenam bonitetnih agencij?
Razen če ne gre pri tem za zelo zainteresirano sprenevedanje! Koliko bo še treba, da vsaj Evropska unija
enostavno prepove delovanje agresivnih ameriških bonitetnih agencij in jim zapleni imetje, kot to
počenjajo z mafijo?
Saj bi lahko ukinili tudi borze, ki so že dolgo od tega izgubile svojo prvotno vlogo financiranja podjetij.
Danes se namreč dogaja ravno obratno, da podjetja financirajo borze, mala in srednja podjetja ki predstavljajo
levji delež gospodarske proizvodnje in zaposlitve, pa se borz itak ne poslužujejo. Da ne bi zgledal predlog preveč
prevratniški, naj povem, da sta se o možnosti zaprtja borz resno spraševala že francoski ekonomist Frédéric Lordon
in pred njim tudi sloviti italijanski ekonomist Federico Caffè. Še več. Povsem v skladu z etičnimi vrednotami je,
če Paola Ferrara v imenu Etične banke (Banca etica) predlaga, naj se banke ukvarjajo izključno s posojanjem denarja,
moral pa bi nas zares strezniti avtoritetni James Kenneth Galbraith, ko je predlagal, da bi ukinili državne in
medrdržavne banke in dovolili poslovanje le še krajevnim posojilnicam!
Zgleda, kot če bi bil današnji kapitalizem skregan sam s seboj. Na eni strani se kaže kot tisto dobro in otipljivo,
čeprav vedno manj prisotno gospodarstvo osnovano na delu, na drugi pa kot slabo finančno gospodarstvo
popisanih papirjev in hitre obogatitve. Zgleda tudi, da je slednje tudi prevzelo vodilno vlogo. Toda ker je
današnja kriza »sistemska«, kot jo je označil celo predsednik Osrednje evropske banke Claude Trichet,
pomeni, da špekulacija ne predstavlja le gnilega dela kapitalističnega sistema, pač pa, da ona enostavno pooseblja
tržni kapitalizem v sodobni krizni varianti. Če bi bile prepričane, da je finančno gospodarstvo res škodljiva sestavina
kapitalizma, bi vlade držav Evropske unije namesto načrtovanih gospodarskih manevrov na račun pokojnin, zdravstva,
šole in mezd udarile po »finančnem terorizmu«, kot tisto gnilobo imenuje finančni analitik Max Keyser. To pa se ni
zgodilo, ker se ni moglo zgoditi. Zaradi sistema samega.Tudi tole krizo rešujejo po utečenem scenariju začenši
pri gospodarsko šibkejših državah takozvanega Pigs-a (Portugalska, Irska, Grčija, Španija) oz. Piigsa, kjer drugi i
stoji za Italijo. Toda rečemo države, mislimo pa vedno na isti del prebivalstva, ki bo ponovno poravnal nove
luknje špekulantov in jim ponovno rešili »sistem«.
PS. Za drugačna predvidevanja moramo kljub vsemu k Grkom. Tudi njim vsiljujejo ricinusov
recept v zameno za triletno posojilo (ne darilo!) 120 milijard evrov po mačehovskih 6% (da, šestodstotnih!)
obrestih, a Grki nam dokazujejo, da je proti finančnim kapitalističnim pritiskom možen tudi pogumen
in množičen odpor. Glede korupcije, klientelizma, davčne utaje in državnega dolga je Italija zelo
podobna Grčiji, Grki pa pravijo Italijanom »una faca una raca«. V tem reku, ki sem ga tolikokrat slišal,
zaznavam danes tudi nekaj optimizma.
