Prispeval: ALEKSANDER KOKORAVEC

Glede na to, da je minilo že kar nekaj let ko sem bil zadnjič v Ljubljani, sem se v soboto 8. maja

odločil, da se odpravim v  prestolnico z namenom, da prisostvujem proslavi 65. letnice

osvoboditve.

{jcomments on}

Ko sem vozil po ljubljanskih ulicah v iskanju parkirišča sem slučajno šel mimo spomenika Borisa Kidriča in

ob tem  z zadoščenjem ugotovil, da nova , do njegovega spomina neprijazna oblast, kljub  vsemu si ga ni

upala odstraniti.

Glede na to, da sem prispel v center dobri dve uri pred pričetkom proslave, sem izkoristil ta čas in obiskal

grobnico Narodnih Herojev, ter se poklonil tam pokopanim tovarišem  Edvardu Kardelju , Francu

Rozmanu – Stanetu-, Borisu Kidriču, Mihi Marinku in še veliko drugim.

Ko sem se približeval Prešernovemu trgu, kjer je bila predvidena proslava se je, kljub še prezgodni uri,

že valila množica ljudi, nekateri z zastavami (tudi takimi z rdečo zvezdo) in veliko takih, ki so nosili na glavi

titovke z rdečo zvezdo ter srpom in kladivom.

Kljub nadležnemu dežju, ki ni prenehal niti za minuto, se je trg naglo polnil v pričakovanju pričetka proslave.

Nekako pol ure pred tem so zadonele partizanske pesmi iz ust nekega moškega pevskega zbora iz Slovenije

in seveda tudi našega Tržaškega  Partizanskega Pevskega Zbora. Natanko ob predvideni uri so prispeli

Predsednik Republike Danilo Türk, Predsednik Zveze borcev Janez Stanovnik, bivši Predsednik Milan Kučan

in še nekaj drugih osebnosti.

Po krajšem pozdravu ljubljanskega župana je pričel svoj slavnostni govor Predsednik Republike. Po njem

pa še Janez Stanovnik.  Oba velmoža sta precejšen del svojih nastopov namenila pomenu

Narodnoosvobodilnega boja proti okupatorju in poudarila, da brez NOB-ja niti današnje samostojne

Slovenije ne bi bilo.

Oba  govornika pa nista seveda pozabila krepko in na širiko obsoditi  povojne izvensodne

poboje kolaboracionistov, poboje , ki jih je – tako Danilo Türk- ukazala Komunistična Partija,

ki  da se je polastila oblasti in spremenila vseljudsko vstajo v revolucionarno diktaturo.

Oba  govornika pa sta  seveda gladko “pozabila”  omeniti, da brez Komunistične Partije,

ki je bila edini in glavni pobudnik vstaje in oboroženega boja proti okupatorju in njegovimi domačimi

pomagači, niti današnje Slovenije ne bi bilo. Kot je zgodovinsko dokazano so bili komunisti  vedno v

prvi vrsti v boju za osvoboditev domovine, tisti, ki so največ   za to žrtvovali in tisti, ki so hoteli spremeniti

prejšnji  reakcionarni  in skorumpirani  družbeni  red  z novim, bolj humanim in s tem  zagotoviti ljudstvu

boljše in bolj enakopravne življenske pogoje. Ta sveta resnica pa očitno ni po godu in je nočejo priznati

ne gornja slavnostna govornika in niti vse vladajoče garniture, ki so se zvrstile od osamosvojitve do danes.

Oba   govornika  in tudi precejšnji del  slovenske javnosti bi rad spomnil  na znani kitajski pregovor,

ki se glasi: kdor ne  pozna   zgodovine, je slep na eno oko; kdor na zgodovino pozabi, je slep na obe oči.

Izvensodni  obračun z kolaboracionisti je seveda bil in tega  nihče ne zanika, vendar se vprašam koliko

ujetih  partizanov in kakorkoli sodelujočih z NOB-jem so pa domobranci in belogardisti postavili pred

redna sodišča in obsodili ? NOBENEGA !  Najprej so jih strahotno mučili, potem pa jih enostavno pobili

z obešenjem, obglavljanjem, streljanjem itd. Zaradi tega osebno nimam namena preliti niti kaplje solza

zaradi usode , ki je doletela  krvnike in izdajalce domovine.

Na kraju tega prispevka pa ne morem mimo ugotovitve,  da je tudi “naš” Primorski Dnevnik,  v reportaži

o ljubljanski slavnosti največ   prostora  namenil  prav  tistemu delu govorov obeh slavnostnih

govornikov, ki sta ga namenila povojnemu dogajanju na škodo kolaboracionistov.

Očitno  se tudi Primorski Dnevnik prilagaja revizionističnemu vetru, ki veje v današnji Sloveniji v bojazni,

da se ne bi preveč zameril vsem vodilnim  garnituram,   pa naj si bodo to desne ali  kvazi “levosredinske”

ki so se zvrstile po osamosvojitvi.