Načrt gospodarjev, desnice, industrijcev in plahe opozicije se je izjalovil. V Pomiglianu so namreč delavci sprejeli načrt, ki krati sindikalne in ustavne pravice, z 95 odstotno udeležbo na referendumu in 62% soglasjem. 38% jih je bilo, ki so pogumno odgovorili “ne”.
{jcomments on}
Zapisali smo, da je to Pirova zmaga gospodarjev in predvsem vodstva Fiat, ki je skušalo v neapeljski periferiji uvesti nov način vodenja podjetja in rušenja ustaljenih pravil o delovnih pogodbah in pravicah zaposlenih. Vodja turinske avtomobilske industrije Marchionne je namreč pred tem izjavil, da si pričakuje najmanj 80% “da”, sicer bo premislil, ali naj s Poljske preseli proizvodnjo pande in s tem ohrani pri življenju tovarno v Pomiglianu, ki jo je bil prej obsodil na smrt, delavce pa na cesto. Izsiljevanje je uspelo, a le deloma. Rezultat je pokazal, da je v tovarni trdno jedro, ki se ne namerava podrediti izsiljevanju in je pripravljeno braniti svoje sindikalne in ustavne pravice. Jedro, ki je dvakrat večje od števila vpisanih v kovinarski sindikat FIOM!
Moralno so bili poraženi gospodarjem podrejena sindikata CISL in UIL, Confindustria gospe Marcegaglia, vsa desnica in tudi Demokratska stranka, ki je preko svojega refreenta za delo prof. Inchina javno podprla krivični dogovor in izsiljevanje. Da o tajniku CGIL Epifaniju, ki je izrazil upanje, da bo v tovarni prevladal “da” in je svojemu kovinarskemu sindikatu FIOM odrekel podporo, ker je zavzel bolj radikalna in načelna stališča.
Lahko namreč govorimo o porazu zagovornikov izsiljevanja, kajti vsakomur je jasno, da so delavci iz Pomigliana sicer podprli dogovor, vendar predvsem zato, ker so jih postavili pred kruto izbiro: ali glasujete da, ali greste na cesto.
In kaj sedaj? FIAT bo najbrž uresničila ta dogovor, ki je preizkusni kunec za vse nadaljnje primer tovarn v krizi, sledili ji bodo tudi vsi industrijci. Vendar vedo, da ne bo lahko in da si lahko pričakujejo močan odpor med delavci.
Plaha opozicija, Demokrati in vodilni v CGIL, se bodo morali zamisliti v to, ali se jim splača politično podrejanje gospodarski desnici in s tem zapravljati potencial, ki ga bodo potrebovali v usodnih trenutkih za Italijo. Že splošna stavka proti vladnim varčevalnim ukrepom bo živo protislovje s politiko popuščanja.
Komunisti smo lahko ponosni, da smo bili ob strani kovinarskemu sindikatu in delavcem v Pomiglianu, ki so sklenili, da ne bodo sklonili glave.
