Je več načinov, kako, kdaj in s kom uporabljamo besedo tovariš. Že če se omejimo na naš prostor, razumemo, da ni isto, če imamo opravka s tovarišem ali compagnom. Čeprav običajno pripisujemo izrazoma isti pomen, imata namreč vsak svojo zgodovino in torej različno vsebino.

Tovariš je v ruščini in v drugih slovanskih jezikih prvotno označeval trgovskega partnerja ali sopotnika, po oktobrski revoluciji pa pretežno člana komunističnih partij; uporabljali so ga torej predvsem zmagovalci v državah tkzv. uresničenega socializma. Sorodni izraz compagno pa je v latinskih jezikih, v italijanščini, francoščini, španščini najprej označeval osebo, ki uživa isto hrano (iz cum in panis) ali – po drugi razlagi – osebo, ki sobiva, sovaščana (iz cum in pagus). Po nastanku delavskih organizacij, sindikatov in strank, se je podobno kot v slovanski varianti tovariš/compagno naslavljal na osebo iste organizacije ali stranke, toda ne izključno komunistične in je vsekakor označeval prej borca kot zmagovalca: že prej so naziv compagno uporabljali socialisti in tudi socialdemokrati (ki so na kongresih peli Internacionalo in imeli v grbu srp in kladivo!). Z razliko od izraza camerata, ki je v italijanščini postal fašistični sopotnik, tudi francoska in agleška varianta cammarade oz. comrade označujeta še vedno nekoga, s katerim se deli spalnica oz. se skupaj spi.

   V mnogih različicah tovariša stoji predpona, ki nam govori o sodelovanju: cum, con, s. Tudi grški sinodos nam pomeni so-potnika (rabijo tudi filos, prijatelj). Ne glede na to, da sam čutim v besedi compagno večjo toplino in bližino, mislim, da so vsi zgornji nedvomno plemeniti pojmi, ki sta jim skupna imenovalca solidarnost in enakost in ki bi si zaradi tega prav danes zaslužile še toliko več spoštovanja. Pa ni tako, sicer bi ne dvigali toliko prahu.

   Že res, da uporaba besede tovariš oz. compagno ni več samoumevna niti med tistimi, ki so z njo sesali politično mleko. Ne glede na relativnost vsebine in na njeno pičlo uporabo, pa ima ta beseda še vedno toliko moci, da neko stranko naravnost zbega. Kot se je to zgodilo 20. junija v rimski dvorani Palalottomatica (Eur), kjer je potekala odmevna manifestacija Demokratske stranke proti finančnemu zakonu in kjer je skupina mladih pripadnikov taiste stranke glasno protestirala, ker je igralec Fabrizio Gifuni nabito polno dvorano nagovoril z osvobajajočim »tovarišice in tovariši…toliko casa si vas želim tako pozdraviti«. Nezadovoljneži so pisali, da »s težavo« sprejemajo tako »zastarelo politično mišljenje« na strankinih (!) zborovanjih. Po poročanjih je velika večina prisotnih Gifuneju seveda navdušeno ploskala, navdušenje pa so potrdile tudi desetine in desetine pisem in solidarnostnih izjav na spletu Unità. Odziv mladih »nativov«, kot so jih kmalu poimenovali, poznavalcev padajoče krivulje DS ne bi smel preveč presenetitii. Huje je, ker nas preveč ne presenečajo niti neprebavljive reakcije strankinega vodstva, njenih parlamentarcev itd. Za evropskega parlamentarca Domenicija so bile npr. Gifunijeve tovarišijade enostavne »bedarije«, senator Ceccanti bi še nekako razumel, če bi “tovariše” uporabljal »nostalgičen delavec«, v ustih televizijskega igralca pa postane zloglasna beseda »nadrealen ekstremizem bogataša«, sicer bi jo Ceccanti rad kar »odpisal«, Debora Seracchiani ji sicer ne nasprotuje, a bi rada poiskala »nove simbolične rezervoarje«, Beppe Fioroni bi jo »arhiviral«, za senatorja Lucia D’Ubalda in Giorgia Merla je DS »z Gifunijem obsojena na večno opozicijo«. In tajnik Bersani? Zgleda, da tudi on ne nasprotuje njeni uporabi, vsa zadeva pa naj bi bila zgolj »pretveza«. Ne vem če bi se lahko jasneje izpovedal, potem ko je že veliko časa pred njim bivši komunist, voditelj in upliven mož prej P.C.I. – KPI, nato P.D.S. – SDL, pa D.S. – LD in P.D. – DS Massimo D’Allema odločno zavrnil naziv compagno, s katerim ga je med neko televizijsko oddajo nagovoril tajnik sekcije njihove, ne spomnim se katere, a skupne stranke.Ali jim ne bi kdo svetoval ogled Monicellijev I compagni (1963)? Zgleda paradoksalno, a najbolj jasno je tovariša Gifunija zagovarjala katolicanka Rosi Bindi.
   Demokratsko stranko je pred par meseci zapustil nekdanji vodja Marjetice Francesco Rutelli, kar ni nič posebno zanimivega. Zanimivo je, da se je odločil za ta korak zaradi političnih nesoglasij, ne pa zaradi levičarskega besednjaka. Svoj odnos do tovarišev je namreč razčistil že leta 2007. Tedaj je namreč pristal, da se v stranki uporablja izraz compagno, potem ko so njegovi izvedenci natančno pregledali Sveto pismo in zabeležili več kot sto primerov uporabe sumljive besede tovariš oz. njenih sopomenk, kdo ve, če v hebrejščini, grščini ali aramajščini. Tako sem prebral v dnevniku la Repubblica , in četudi je zgodba izmišljena, je vsekakor zanimivejša od Rutellijevih političnih razhajanj. Zanimivo pa bi bilo izvedeti, če je ekipa Rutellijevih filologov naletela tudi na odlomek o Hananiji in Safíri. Če ga niso spregledali, so ga izvedenci zelo verjetno zamolčali, sicer bi moral Rutelli že tedaj pobegnil iz druščine, ki je bila nekoč celo komunisticna in brezbožna in je dišala po sovjetih in kolektivizaciji. Začne se namreč s krščansko fraternité – tako bi sklepal spreobrnjeni radikalec – nadaljuje z Robespierrovo egalité, konča pa z Marxovo delitvijo lastnine »vsakomur po svoji potrebi«, neuboglivega pa po potrebi našeška sveti Peter. Nakar si sledijo pooktobrski »vojni komunizem«, Stalinove »čistke« kulakov in Pol Potovo krvoločno »izenačevanje« Kambodžanov.

PS. Apostolska dela so sestavni del Svetega pisma, ki jih je napisal tretji evangelist Luka. Tam se sicer tovarišev izrecno ne omenja, nobenega dvoma pa ni, da so bile prve krščanske skupnosti, ki jih je v Jeruzalemu s trdo roko vodil sam apostol Peter, osnovane na tako strogem spoštovanju skupnega premoženja, da bi podobne primere zaman iskali tudi v najbolj radikalnih komunističnih spisih. V takih skupnostih so lahko vzdržali le zelo verni bratje, kot so se prvi kristjani imenovali.

   Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno. Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi.  Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja. Lastniki, ki so prodajali zemljišča ali hiše, so prinašali izkupiček ter ga polagali k nogam apostolov; in sleherni je od tega dobil, kar je potreboval. Tudi Jožef, levit, po rodu s Cipra, ki so ga apostoli klicali Barnaba, je prodal svojo njivo in prinesel denar ter ga položil k nogam apostolov.(Apostolska dela 4,32 – 37)
  Toda mož po imenu Hananija je z ženo Safíro prodal posestvo in si pridržal nekaj izkupička in njegova žena je vedela za to; drugi del pa je prinesel in položil k nogam apostolov. Peter mu je rekel: »Hananija, zakaj je satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu in si pridržal del izkupička od zemljišča? Če ga ne bi bil prodal, ali ne bi imetje ostalo tvoje? In ko si ga prodal, ali ti ni bil denar na voljo? Zakaj si v srcu sklenil takšno dejanje? Ne ljudem, temveč Bogu si lagal!« Ko je Hananija slišal te besede, se je zgrudil in izdihnil. In velika groza je navdala vse, ki so to slišali. Pristopili so mladeniči, ga pokrili, odnesli in pokopali.
Minile so kake tri ure in prišla je njegova žena, ki ni vedela, kaj se je bilo zgodilo. Peter jo je ogovoril: »Povej mi, ali sta res za toliko prodala zemljišče?« »Dà,« je odvrnila, »za toliko.« Peter ji je dejal: »Zakaj sta se domenila, da preizkusita Gospodovega Duha? Glej, koraki teh, ki so pokopali tvojega moža, so že pri vratih! Tudi tebe bodo odnesli.« In pri priči se je zgrudila k njegovim nogam in izdihnila. Vstopili so mladeniči in jo našli mrtvo; odnesli so jo ter jo pokopali poleg njenega moža. In velika groza je obšla vso Cerkev in vse, ki so to slišali.(Apostolska dela 5,1- 5,11)