Resolucija rezijanskega občinskega sveta, ki zahteva izločitev iz seznama občin, v katerih veljajo določila zakona št.38/01 o pravicah slovenske manjšine je gola politična propaganda, hkrati pa poskus izigravanja načel pravne države.

{jcomments on}

    Temeljno izhodišče zaščitne zakonodaje je namreč, da se manjšina ščiti pred večino. Zato večina v Reziji, pa tudi drugod, nima pravice osporavati pravic ali celo obstoja manjšine, posebno še, ker je preko svojih zastopnikov (tretjine občinskih svetovalcev) zahtevala vključitev v seznam, ki ga je s svojim odlokom potrdil predsednik republike Napolitano. Še več, rezijanski občinski svet je svoj čas pristal tudi na vključitev območja vidne dvojezičnosti, kar je s svojim odlokom potrdil predsednik deželne vlade Tondo.
    Nikjer ni mehanizma, ki bi dopuščal izstop neke občine iz seznama zaščitenih občin. Zakon o okvirni zaščiti jezikovnih manjšin v Italiji št.492/99 res predvideva referendum, vendar za vključitev v seznam, ne pa obratno. Pa še to ne velja za Slovence!  V času snovanja zaščitnih zakonov, pred dobrim desetletjem, je sicer notranje ministrstvo predlagalo poseben mehanizem za istop iz seznama zaščitenih občin, vendar samo v primeru, da bi bil sprejet predlog SSk, naj se seznam oblikuje takoj in objavi naravnost v zakonu. Ker pa je bil sprejet drugačen mehanizem, ki predvideva pobudo “od spodaj”, je predlog bil umaknjen.
    Res pa je, da spremembo seznama lahko predlaga predsedniku republike samo paritetni odbor.
Če bo občina Rezija poslala ustrezen sklep paritetnemu odboru, ga bo pač obravnaval in o njem sklepal, vendar ne verjamem, da bi kdo nasedal provokacijam župana Chineseja in njegove uprave, ki očitno svojim volilcem nimajo kaj pokazati, razen oguljenih nacionalističnih fraz in stereotipov. Župan Chinese in njegova večina bi vsekakor bila prepričljivejša, če bi medtem vrnila denar, ki ga je občina prejela prav na osnovi zaščitne zakonodaje. (Mimogrede, nekdo bi moral župana in občinsko upravo prijaviti sodnim oblastem, ker so sprejeli vprašalno polo o temah, ki jih ščiti zakonodaja o zasebnosti.)  
    Vprašati pa se moramo o ozadju ofenzive, ki jo nacionalistična desnica vodi proti slovenski manjšini. Zanjo je očitno Rezija prvi okop. Če bi ga osvojila, bi bila na vrsti Benečija, predvsem pa mesti Trst in Gorica. Če bi namreč obveljalo načelo, da večina lahko zanika obstoj manjšine in njene pravice, bi ga desnica v omenjenih mestih gotovo izkoristila.
    Zato pa bi morala spremeniti zakonodajo. Vključno z uvedbo pojma »rezijanske manjšine« v zakonu št.482/99. Dvomim, da so v tem parlamentu in s problemi, ki pretresajo vladno večino, sposobni spremeniti obstoječe zakone. Poleg tega bi morali načelo o pravicah, ki so podrejene večini, zagovarjati pred ustavnim sodiščem in utemeljiti na evropski ravni.