Zadnje čase vzhaja v Italiji nova medijska zvezda: Niki Vendola, sicer predsednik deželne vlade v Apuliji in duhovni voditelj skupine SELPV (Levica, ekologija, svoboda, za Vendolo). Že nekaj časa ponavlja, da želi sodelovati na primarnih volitvah demokratske stranke, ker želi postati njen uradni kandidat za predsednika vlade. Prepričan je namreč, da lahko premaga Berlusconija. 

{jcomments on}

 

V tem ga podpirajo predvsem založniška skupina Repubblica-Espresso na eni strani in televizijski kanadli RAI in Mediaset, ki sicer povsem ignorirajo ostale voditelje levice, kakor da jih ni in nikoli ni bilo. Pa tudi Vendola do njih ne goji posebnega spoštovanja, če je v televizijski oddaji komunise primerjal živečim mrtvecem, “zombijem”.

Gotovo je, da Niki s svojim pesniškim izrazoslovjem in uglajenim nastopom predstavlja novost na levici in vzbuja, predvsem pri mladih, veliko upanja. Zato je prav, da o tem pojavu napišemo nekaj misli.

Niki Vendola je dolgo let bil med voditelji Stranke komunistične prenove, pravzaprav je bil (in je) Bertinottijev miljenček.Na zadnjem kongresu je startal na mesto tajnika, a je izgubil za nekaj procentov. Ko je videl, da ni zmagal na kongresu SKP, je stranko zapustil z večino svojih pristašev in ustanovil novo gibanje, SEL, ki je kmalu v simbolu in imenu dodalo še njegovo ime, kot je sedaj zelo v modi, predvsem na desni strani politične scene.

Nenadoma je Vendola sprožil kampanjo za primarne volitve v DS, čeprav formalno ni njen član. Dejansko je napovedal dvoboj njenemu tajniku Bersaniju. Pri tem se v DS šušlja, da ga potihem podpira Walter Veltroni, ki bi rad Bersanija ošibil (tudi z Vendolovo pomočjo) in se nato ponudil za mesto premierja, posebno še, če bi prihodnje volitve dale zme4den rezultat in bi bila potrebna koalicije med DS in sredinci Casinija, Rutellija in Finija.V nasprotnem primeru pa Veltroni vztraja, da mora DS imeti vodilno vlogo, biti takorekoč< samozadostna, sprejeti v morebitno vladno koalicijo le nekatere politične sile, drugih pa ne. Tako Veltroni zavrača zamisel, da bi se z Berlusconijem spopadla široka demokratična fronta ustavnih sil (od komunistov Zveze levice tja do Di Pietra in Italije Vrednot, skupaj z DS), v vlado pa bi šlo le ožje programsko zavezništvo, ki ga je Bersani krstil za “Novo Oljko”.

Niki Vendola se o teh predlogih nerad izraža in je raje dvoumen. Dejansko se predstavlja kot voditelj nekomunistične levice, ki želi prevetriti Demokratsko stranko in ji vdahniti nekaj več smisla za socialno pravičnost in človekove svoboščine.

Tudi je Vendola dvoumen glede odnosov na levici. Ne izreka se o predlogu, da bi levica nastopala enotno, od komunistov do SELPV.

Kot premierski kandidat na morebitnih primarnih volitvah Vendola ni jasno povedal, kaj misli o nekaterih ključnih problemih, kot je udeležba italijanskih vojakov v afganistanski vojni.  In vendar bi to, skupaj s predlogom, da se spremeni sedanji volilni sistem in ponovno uvede proporčnega, zadostovalo, da bi vsa levica podprla njegovo kandidaturo. 

Čeprav se moramo vprašati, ali ni Italija družbeno, politično in kulturno tako zmerna, da ne rečemo reakcionarna, družba, ki odločnega levičarja spoštuje, voli pa zmernejše kandidate. Berlusconija je doslej lahko premagal Prodi, medtem ko je Bertinotti, kot premierski kandidat rajne Mavrice, zbral pičlie 3% glasov. 

Na koncu samo stilna pripomba. Nikijevi pristaši se zadnje čase poslužujejo pravega kulta osebnosti, ki je moderni levici tuj. Bil je udomačen v času stalinizma, na katerega pa Vendola gotovo ne prisega. Raje bi se pogovarjali resno in umirjeno, saj enotnost in dogovarjanje potrebujemo tudi pri nas, kjer bomo pomladi volili v Trstu in Gorici. In verjetno tudi za parlament. 

Stojan Spetič