{jcomments on}

     Povejmo iskreno: za pravice Slovencev v Italiji je tekma med časom in prilagajanjem mladih. Primer poitalijančenih priimkov priča o tem, da so se predvsem mlajši naveličali čakati in prosjačiti, zato živijo tako, kot jim je pač dano. 

     Zaščitni zakon za vse manjšine (482/99) je star več kot 10 let, za slovensko pa 9 in se še ne uresničuje v celoti. In res ne moremo trditi, da je ves ta čas vladala desnica! 

      Motor izvajanja naših narodnostnih pravic naj bi bil “paritetni odbor”, ki mu predseduje nekdanji nabrežinski župan, deželni svetnik SSk in dolgoletni direktor Primorskega dnevnika Bojan Brezigar, znan po svoji zmernosti in prilagodljivosti. 

 

Zadnje čase se paritetni odbor ukvarja z vidno dvojezičnostjo. Glede krajevnih napisov je večina v njem sprejela stališče, da v glavnem potrdi “status quo”, brez novosti, ki bi motile politično srenjo. Na Tržaškem ostanejo dvojezični napisi tam, kjer jih je postavil Illy, na Goriškem in v Benečiji prav tako. 

     Potem so se lotili vprašanja dvojezičnega poslovanja servisnih ustanov, kot so cestna podjetja, pošćta, železnica, avtobusni prevozi itd. V glavnem je bila pripravljenost precejšnja, časovno pa preložena čim dlje, tja do leta 2018! 

     Vendar je bistveno vprašanje krajevnih omejitev, ki jih je paritetni odbor s svojo večino (v glavnem SKGZ plus Demokrati) potrdil in po katerih vidna dvojezičnost spada le na Kras in druge okolice mest. Dvojezični naziv naj bi imele tri postaje: Opčine, Vižovlje in Ronke sever. Tudi za poštna imena naj bi dvojezični naziv veljal za Dolino, nikakor pa ne za Barkovlje ali Škedenj! 

      Proti taki interpretaciji je dvignil svoj glas le predstavnik komunistov, celo SSk je obmolknila. Poudaril je, da po taki interpretaciji zakona tud novi dvojezični napis na poslopju tržaške pokrajine ni zakonsko zaščiten. Je kvečjemu izraz pozitivne samovolje, ki ga drugačna večina lahko tudi spremeni oziroma odstrani. 

      Vse to je mogoče, ker javnost ni dovolj obveščena in ker se o tem javno ne razpravlja. Prevladujeta nezanimanje in pasivnost, ko je edina bitka le za denar iz državnih in deželnih skladov.

      Žal bodo posledice vidne čez deset let. Napadi fašista Menie pa so lahko tudi dober alibi za našo apatičnost. 

 

PS: Menia je Bojanu Brezigarju očital, da predseduje paritetnemu odboru italijanske države, sam pa je bil uslužbenec slovenskega zunanjega ministrstva. Na to smo predsednika paritetnega odbora opozarjali pravočasno, a je samo zmigoval z glavo, češ da je italijansko vlado o tem predčasno opozoril. Da mu nastavljajo past, najbrž niti pomislil ni.