Naši, slovenski in zamejski desnici, nikakor ne gre z glave, da je o dogajanju na Primorskem, čez mejo, botrovala “stara garada” – jugokomunisti, udbomafija in še kdo. V tem ključu berejo vso našo povojno zgodovino, čeprav svoje z istimi očali ne vidijo in nočejo ocenjevati.
{jcomments on}
Pa naj bo. Svojo knjigo je tokrat napisal bivši evropski poslanec Brejc, ki je bil tudi šef Janševe varnostno obveščevalne službe in tudi šef kobilarne v Lipici v prostem času. Njegova je bila zamisel o mega igrišču za golf, ki ga njegov boter Janša tako rad igra.
Predstavili so jo, seveda, v Ulici Donizzetti, kjer so se kar hahljali ob pripovedi, kako naj bi TKB prala umazan slovenski denar, ki ga ej baje izvažala UDBA in preko nje rdeči direktorji, da bi v Italiji ustvarili črne fonde, s katerimi bi financirali nov juriš na oblast.
Brejc povezuje TKB s polnimi kovčki denarja, ki naj bi napajali t.im. Mačkov zaklad. (Po Ivanu Mačku – Matiji, dolgoletnemu šefu slovenske varnostne službe). To je tisti zaklad, ki so ga orožniki po ljubljanskih navodilih iskali v vasici Matajur, v cerkvi, kjer je bil župnik Paskal Gujon, eden izmed beneških Čedermacev. Orožniki so cerkev obdelali s krampi, jo dobesedno razbili… toda Mačkovega zaklada ni bilo nikjer. Razbijaška akcija, za katero se italijanske oblasti niti opravičile niso, je vsekakor služila kot ustrahovanje za domačine.
Take in podobne denunciacije iz “bele” Ljubljane so takrat skoraj spravile na boben goriško Kmečko banko, nato pa v stečaj Tržaško kreditno banko. In nič ni pomagalo, d aje TKB v času mednarodne finančne blokade bila denarno okno Slovenije v svet. Hvaležnost v Ljubljani ni nikoli bila doma.
Vprašati bi se morali, kaj žene naše domače pripadnike “janševizma”, da netijo duhovno državljansko vojno med Slovenci v zamejstvu prav v letih, ko bi potrebovali čimvečjo enotnost. In še bruna ne vidijo v svojem očesu, ko s prstom kažejo slamico v tujem. Kajti premoženje levice je res nastalo tudi s pomočjo Jugoslavijer, a je še vedno na razpolago manjšini, vsej manjšini brez razlike. Od kulturnih do dijaških domov in drugih ustanov. Sami pa so desetletja ustvarjali premoženje in ga nato krotko predajali svojim škofom, ki lahko z njim razpolagajo po mili volji.
Skratka, Mačkovega zaklada ni, je pa Vatikanski!
