Mimo vseh težav povezanih s časom in obveznostmi, mimo dejstva, da je za pisanje mnenjskih člankov potrebno, koristno, inteligentno izogibati se banalnostim (v smislu, da so o določeni zadevi pisali že drugi in je ponavljanje patetično), se mi za dejavno in pogostno sodelovanje pri raznolikosti vsebin elektronske ISKRE pojavlja dodatna ‘težava’. Dobrodošla ‘težava’, ki je sicer objektivno vzeto pozitivna. Imam kakšno zamisel, pa me kdo prehiti – ne na Iskri, drugod. To je čudno.
Z začudenjem sledim vsebinam marsikaterega kolumnista, ki sem jih napovedoval za nekatere zadeve že pred petnajstimi, desetimi ali petimi leti. Berem tu, berem tam, berem o družbenem razvoju/regresiji v Sloveniji, berem o iskanju rešitev zapletenosti znotraj manjšinske skupnosti, berem o stanju duha v Italiji, berem mnenja, članke, pisma uredništvu o minimalijah na šolah, v skupnih ustanovah, o odnosih med krovnima, o Trgovskem domu, o Programski itd., pa se sprašujem, zakaj sem pred petnajstimi, desetimi in petimi leti izpadel v slabšalnem smislu včasih kot komisar, včasih kot vetero komunist, včasih „saj veš, kako je on čuden“, ko pa lahko naštejem v tem letu toliko takšnih razmišljanj, izhodišč in predlaganih rešitev, kakršna sem posredoval, predlagal ali se zanje zavzemal že eno človeško ali vsaj šolsko generacijo nazaj.

Berem darovane Poglede in spoznam, da pišejo najeminentnejša peresa Slovenije tisto, kar sem ‘pogruntal’ pred pol leta, berem o potrebi po treznosti in preudarnosti znotraj levega dela skupnosti, pa se mi je desetletja dogajalo, da ni niti en moj predlog v tem smislu niti slučajno prodrl. Ponavljam: niti enkrat! Kar sem že pred petnajstimi leti skušal uvajati, je bilo dojeto kot ‘ogrožanje’, sedaj pa se prav takšna ‘ogrožanja’ prikazujejo kot rešitve. Ne bom navedel niti enega konkretnega primera, ker nimam namena izpasti v odnosu do povsem določenih oseb v smislu „sem vam rekel jaz!!!“ No, en primer bom le navedel: vračanje Trgovskega doma. Ena prvih variant je pravila o desetih letih časovnega roka. Reagiral sem javno nad tolikšnim absurdom, pa mi je bilo pokroviteljsko obrazloženo, naj se ne sračim, ker bo zapisano in rešeno v petih letih. Prihodnji februar bo pač deset let in še vedno bomo na začetku, pravzaprav brez začetka.

Seveda še zdaleč nisem bil edini in zato pišem v naslednjem primeru tudi v imenu številnih drugih: tisti ki smo ob napadu na Irak izobesili na svojo hišo zastavo z napisom MIR, smo bili ožigosani najmanj kot pripadniki Socialnih centrov in nerazsodni pacifisti. Sedaj prihajajo grozljivke na dan, kakršne smo napovedovali že na začetku vojne. Zaverovani levičarji s predsodki ali sposobni družbenih in vojnih analiz? Dinamike okupacije so vendar vedno enake: OKUPACIJA, VOJAŠKA PREMOČ, ODPOR ‘RAZCAPANCEV’, KOLABORACIONISTI, ‘KRI NI BENCIN’ (po Mateju Boru), MUČENJA, NESORAZMERJE V ŽRTVAH, PREMOČ NARODA, VEČ ALI MANJ NESLAVEN UMIK OKUPATORJA, RAZDEJANJE, ZAČUDENJE NAD MAŠČEVANJEM, KI SI GA ‘PRIVOŠČIJO’ UPORNIKI… , nato na drugem koncu sveta nov ciklus – Sovjetska zveza, Balkan in Francija med drugo vojno, Alžir, Vietnam, Angola, Irak in enako bo v Afganistanu. Opremljanje italijanskih jurišnikov z bombami to samo dokazuje.

No, vse povedano bi lahko izpadlo kot ‘užaljena veličina’, a sploh ne gre za to. Sprašujem se, ali so razglabljanja, ki jih berem verodostojna in zato bi lahko na primer ‘stopili skupaj’ in kaj spremenili, ali pa bi se spet pripetilo, da pisci zgolj miselno ekzercirajo zaradi lepega videza in salonsko revolucionarne drže. Vsekakor pa, že obupan nad stanjem, doživljam, da me marsikatero mnenje prehiteva po levem pasu v smislu, da ga nisem po prvem poskusu več razvijal, sedaj pa si ga ogledujem v nekdanjih skeptikih in zaviračih.

Nekaj podobnega se je dogajalo ob 1000-letnici prve omembe Gorice: desetletja smo nekateri presegali mejo kljub vsem prepovedim in zaviranjem, pa so se naenkrat modno pojavili nesluteni zastavonoše njenega brisanja, tisti ‘nekateri’ pa smo izviseli (kot poje Adi Smilar) od vseh podpor in sredstev, ki so bila na razpolago. Ko so pošla, smo spet ostali eni in isti prepričanci v čezmejne povezave in konkretna sodelovanja mimo zdravic in puhlih napovedi.

Pa mi oporekajte, da nimam pravice po vsem povedanem čutiti ‘frustracij’, čeprav so prežete z intimnim zadoščenjem.{jcomments on}