V ZDA so imeli volitve poslanske zbornice, dela senata in guvernerjev. Pravijo jim volitve sredi termina, ko je predsednik Barack Obama na pol poti svojega štiriletja in volilci opravijo prvi obračun njegovega dela ter primerjajo dane in uresničene obljube.
    Obračun je v bistvu negativen. Obama je s svojo temno kožo in naprednimi obljubami vzbudil mnogo upanj, zato so bila razočaranja tem večja. Danes lahko mirne duše trdimo, da je veliko bolj popularen v svetu, kot doma.

{jcomments on}

    Na kratko lahko navedemo, zakaj tolikšno razočaranje, ki ni prišlo do izraza s preskakovanjem volilcev na republikansko stran, pač pa s tem, da se jih veliko sploh ni udeležilo volitev.
    Obama je obljubil odločen boj proti finančnim špekulacijam, ki so porodile krizo. V resnici se je zadovoljil s polovičnimi rešitvami, kar je sicer bilo v korist velikih bank in finančnih skladov, nikakor pa ni povečalo zaposlenosti. Brezposelnost je v ZDA blizu 10%.
    Veliko upanja je vzbudil načrt o zdravstveni reformi, ki naj bi vsem državljanom (tudi revnejšim) zagotovila zdravstveno oskrbo. Sprva je Obama obljubil oblikovanje državnega zdravstvenega zavarovanja, ki bi konkuriralo privatnim z nižjimi cenami, nato pa se je zadovoljil s kompromisom, po katerem se morajo vsi državljani zavarovati, javnega zavarovanja pa ni. Ljudje so besni, saj ne vidijo, kje imajo od tega korist.
    Obama je nezasluženo prejel Nobelovo nagrado za mir, ker je obljubljal umik iz Afganistana in razrešitev izraelsko-palestinskega spora. V resnici je v Afganistn poslal nadaljnjih 35 tisoč vojakov, za Bližnji vzhod pa je sklical pogajanja, ki so se prekinila po mesecu dni jalovih pogovorov, ko je Netanjahu obnovil sporne gradnje izraelskih kolonskih naselji na palestinskem ozemlju. Obama bi lahko prisilil Izrael, naj zamrzne gradnje in sede za pogajalsko mizo, a tega ni storil v strahu, da bi mu judovski lobby v ZDA obrnil hrbet.
    Iz strahu pred floridskim lobbyjem kubanskih beguncev si tudi ni upal spoštovati obljube, da bo s Castrom navezal stike in skušal kolikor toliko normalizirati odnose s Kubo.
    In še bi lahko naštevali. Vendar je to, kar smo navedli, dovolj. Njegov “We can!”, ki je tako ugajal italijanskim demokratom, se je spremenil v nekakšen “We cannot!”. Sedaj bo le s težavo priveslal do konca mandata, ne da bi lahko računal na podporo večine v parlamentu. Desnica pa se s “Tea party” bojevite Sarah Palin pripravlja na prihodnjo predsedniško kampanjo, ko utegne pomesti z lažnim reformizmom.