Minuli konec tedna je v Rimu potekal ustanovni kongres federativne Zveze levice, kar pomeni, da bodo komunisti (SKP in SIK), Salvijevi levi socialisti in gibanje Delo in solidarnost sindikalista Patte odslej živeli in delali pod skupno streho.
{jcomments on}
Ne samo metaforično, pač pa v resnici, saj statut ZL poudarja, da bodo povsod delovale “Hiše levice” kot sedeži skupnih organizacij tega novega političnega osebka, kateremu so stranke predale večji del svojih pristojnosti.
ZL je na koncu kongresa izvolila 110-članski politični odbor in 10-člansko nadzorno komisijo, za njenega glasnika pa je bil izvoljen OIiviero Diliberto. Glasnika bodo periodično zamenjali, niti ni izključeno, da bosta dva – moški in ženska.
Politično vsebino kongresa je mogoče strniti v spoznanju, da je zrušenje Berusconijeve vlade prednostna naloga levice, ki želi sodelovati z vsemi silami, ki so pripravljene braniti ustavni red, porojen v Odporništvu.
To pomeni koalicijo z demokrati, justicialisti in drugimi silami sredine. ZL ponuja Nichiju Vendoli in njegovemu gibanju SEL skupen nastop, da bi ne razpršili glasov levice in iz pridobljene podpore pridobili največ tudi za celotno koalicijo. In to kljub razlikam, ki so včasih celo globoke. Kot primer so v razpravi navedli Vendolovo stališče proti vmešavanju države v gospodarstvo, ki priča o spreobrnitvi k liberističnemu vzorcu družbenih odnosov. Zato je ZL pozvala SEL, naj bi programska platforma velike kovinarske demonstracije v Rimu 16.oktobra bila osnova za skupen nastop.
ZL želi sodelovati v boju proti Berlusconijevi desnici, noče pa sodelovati v morebitni levosredinski vladi. To pa zato, ker sodi, da za to ni pogojev, sicer bi spet prišlo do trenj, prepirov in ločevanja. ZL bi torej levosredinski vladi nudila zunanjo podporo v zameno za programski sporazum o treh točkah: davčna pravičnost, podpora javnemu šolstvu in trajnejše zaposlovanje mladine.
Levica se zaveda tudi, da poraziti desnico ni dovolj. Lahko preženemo Berlusconija in Bossija, toda Marchionne ostaja in z njim poskusi, da bi delavcem ukradli pravice in zvrnili nanje težo reševanja finančne krize. Skratka, razredni boj se nadaljuje in v njem bodo imeli komunisti, oziroma združena levica, pomembno vlogo. Kajti ideje komunistov in socialistične levice niso zamrle pod težo ruševin berlinskega zidu. Prav nasprotno, sedanja finančna in gospodarska kriza priča o tem, da je kapitalizem zgrešen odgovor na kričeče probleme sveta in da je naloga kulturno osveščenih sil, da poiščejo in uresničijo spremembe, ki naj vodijo k novim oblikam socializma.
Na kongresu ZL je bil govor tudi o nesmislu, da v Italiji delujeta dve komunistični stranki. Razlogov za ločevanje ni več. Zato je napočil čas, ko bi morali znotraj federativne levice oblikovati eno samo združeno komunistično stranko. O tem so govorili domala vsi (Diliberto, Grassi, Patta in Ferrero), čeprav z različnimi akcenti in pristopi. V bistvu bo vprašanje združitve komunističnih strank na dnevnem redu njunih kongresov, ki bodo čez leto dni.
