Federativna oblika enotnosti levice je potrjena, poti nazaj ni. Saj jamči enotnost in pluralnost levice, brez karizmatičnih voditeljev ali populističnih prijemov. Obenem pa ni nikjer rečeno, da se v okviru Zveze levice, torej federacije, ne bo zgodilo nič. Navsezadnje ni nikjer rečeno, da so razmerja sil in odnosi med komponentami federacije dani enkrat za vselej.
Že na ustanovnem kongresu Federacije levice v Rimu je bilo poudarjeno, da stremita obe glavni komunistični stranki k združitvi, kar naj bi se zgodilo približno čez leto dni.
{jcomments on}
Nekaterim se zdi ta čas predolg, drugim pa prehiter. Dejstvo je pač, da obe stranki potrebujeta nekaj časa, da razčistita med sabo. In tu ne gre za preteklost, ki je vsem jasna, pač pa za bodočnost. Poudarjena je bila potreba, da se v okviru federacije levice oblikuje ena sama, močnejša komunistična stranka, zato naj bi se združile Stranka komunistične prenove in Stranka italijanskih komunistov, morda pa bi se jima pridružile tudi nekatere skupine, ki trenutno životarijo ob robu ali pa so izbrale zgolj pričevalsko prisotnost v družbi.
Teh ni malo. Tu so trockisti Kritične levice, nato Komunistična stranka delavcev profesorja Ferranda, pa še skupine Združenih komunistov.
Ni rečeno, da se ne bodo vključile v proces združevanja, čeprav so tu težko premostljive politične zapreke, ki zadevajo predvsem strategijo sodelovanja z drugimi demokratičnimi silami v boju z desnico. Po domače povedano, nekatere med njimi nočejo, da bi komunisti (in posledično tudi ZL) sodelovali z demokrati.
Pot združevanja SKP in SIK je odprta od trenutka, ko je celo tajnik SKP Ferrero na rimskem kongresu povedal, da bo združitev komunistov na dnevnem redu prihodnjega strfankinega kongresa, približno čez leto dni. V tem času naj bi sklicala svoj kongres tudi SIK, kar pomeni, da bi ta kongresa utegnila biti zadnja kongresa ločenih strank.
Problemi, ki spremljajo združevanje, niso majhni. V prvi vrsti gre za preteklost, ki so jo označevale ostre, včasih tudi pretirane polemike, kar je tipično za levico.
Problem pa predstavlja tudi notranja organiziranost. SIK je izbrala pred 18 leti notranji režim demokratičnega centralizma, SKP pa sistem organiziranih struj ali frakcij. Zelo verjetno je, da bo slednji prevladal tudi v novi stranki.
V naših krajih bi proces združevanja moral zaceliti stare rane, ki so se zagnojile predvsem v času vojne v Jugoslaviji in NATO-vega napada na Srbijo zaradi Kosova. Verjetno pa so spoznanja o realnem stanju na Balkanu po tolilkem času pripomogla, da so se odnosi umirili. Na površje so prišle nove generacije tovarišic in tovarišev, ki raje gledajo v bodočnost kot da bi se spet ločevale ob preteklosti. Na njih je najbrž težavna naloga, da pripomorejo k čim večjem uspehu procesa združevanja komunistov in utrjevanja enotnosti celotne levice. (sts)
