Berlusconi je tudi tokrat zmagal. Res je bila zmaga Pirova, majava, skrpucana, kupljena… a kljub temu vseeno zmaga. Taka, da ga bo še nekaj časa rešila sodnega pregona in mu omogočila, da bo sam sedel za krmilom vlade in vodil volilno kampanjo do pomladi.

{jcomments on}

Še pred nekaj meseci je imel Berlusconi v parlamentu sto poslancev več kot opozicija. A jih je po poti izgubil. Očitno je, da je zaupnico “kupil”, saj je v poslanski zbornici imel le 3 glasove prednosti. In še to so poslanec Italije vrednot in dva poslanca Demokratske stranke. Med njimi industrijalec Calearo, ki ga je Veltroni postavil v Venetu za nosilca liste! Baje ga sedaj čaka ministrski stolček za nagrado.
Berlusconi je zmagal tudi zato, ker so mu stranke opozicije (brez komunistov, ki niso v parlamentu) zlahka prižgale luč za stabilizacijski zakon in proračun. Skratka, glavni ukrepi za prihodnje leto so bili sprejeti. Sedaj bo vlado okrepil s “prestopavci”, zabredel v tvegano parlamentarno delo v upanju, da mu bo uspelo spraviti pod streho še reformo univerze ministrice Gelmini, proti kateri dijaki in študentje protestirajo povsod po Italiji, in sodstva, da bi si ga podredil.
Potem si lahko privošči voilitve. Seveda ni nor, da bi spreminjal volilni sistem, ki močni manjšini daje 60% poslancev, njemu pa daje pravico, da sam imenuje poslance in senatorje ter tako nagradi najzvestejše.
Pravijo, da je prav ponovna izvolitev (tudi na mesto Finijevih privržencev) bila predmet kravjih kupčij v Montecitoriu in Palači Madama. Tistim, ki bi ne bili potrjeni, pa bi zagotovil službo ali dohodek, kakršnega bi imeli, če bi opravili še en zakonodajni mandat…
Le nekaj besed o opoziciji. Milijonska demonstracija v soboto v Rimu je dokazala, da obstaja organizirana baza, ki je pripravljena na volilni spopad z Berlusconijevo politično mašinerijo. Kajti tokrat bo predmet poželenja večji od Palače Chigi: Berlusconi cilja na Kvirinal.
Vendar je tudi jasno, da opozicija nima jasnih idej, kaj pravzaprav želi in kako namerava naprej.
Še vedno ni jasno demokratom, ali želijo zavezništvo s tretjim polom, v katerem vedri triumvirat Casini, Rutelli in Fini ali pa z Di Pietrovo Italijo vrednot, Nikijem Vendolo in, bogve, tudi s komunistično levico. Demokrati si še sami niso na jasnem. In vendar je od tega odvisno, ali bo desničarski populistični režim, ki ni več po godu industrijalcem, Vatikanu, Evropi in ZDA, še vedno gospodaril v Lepi deželi. (sts)