Morda se nam samo zdi, toda občutek smo imeli, da je glavnina t.i. leve sredine računala, da ji bo šel Fini po kostanj v žerjavico in sedaj, ko je Berlusconiju vendarle uspelo ostati v sedlu, pa čeprav le za omejen čas do pomladanskih volitev, se moramo pač vprašati, kaj naj storijo napredne in demokratične sile, če se hočejo izviti iz nevarne spirale populizma in elektronskega fašizma, kakršnega udejanja Berlusconi s svojim režimom.
{jcomments on}
Vsi pravijo, da je Prodijeva “Unija” bila le skrpucalo strank in strančic, kar pa je samo deloma res, saj njegova vlada ni padla zaradi notranjih sporov, kot se rado pravi, pač pa zaradi tega, ker je Berlusconi “kupil” Mastello, Dnija in nekaj sredincev, ki so sedaj trdno v njegovi vladni večini. Prava floskula je tudi tista o razdrobljenosti strankarskega sistema, kar je italijanska zgodovinska danost in pol stoletja ni ogrožala njene stabilnosti.
Recimo raje, da so na nedorečenost te vlade vplivale tudi notranje metamorfoze in različnost političnih strategij v največji, demokratski stranki, ki se ni (in se noče) odreči teženj po obvladovanju predvsem s tehničnimi (volilni zakoni in pragi) in ne političnimi sredstvi. Veltroni je z “večinsko nagnjenostjo” DS celo omogočil tretji Berlusconijev vzpon v Palačo Chigi, med svoje poslance pa vključil predvsem tiste, ki so Berlusconiju pred par dnevi omogočili ponovno, čeprav pičlo zmago v parlamentu.
Sedaj pa se postavlja demokratičnim silam vprašanje, kako sprejeti izziv pomladanskih volitev, računajoč tudi na neravnovesje sil in sredstev množičnega obveščanja.
Prva naloga levosredinskih sil je oblikovanje primernih zavezništev. Zavezništev in ne zavezništva. Kajti gre za vsaj tri različne obroče, ki izhajajo iz različnosti pogledov na razmere in vlado.
Prvi obroč je najširši in vključuje vse tiste sile, ki so pripravljene braniti ustavni red pred poskusi sprevračanja demokratičnega sistema, ki jih je Berlusconi s svojimi pajdaši že uresničil in namerava nadaljevati. T prvi krog naj bo torej najširši in naj zajame tako sile levice kot zmerne sredine. Komunisti (Zveza levice) so pripravljeni sodelovati v tem krogu, ki naj se izrazi tudi v drugem, parlamentarnem zavezništvu, ki še ni vladno, a temelji na vsaj nekaterih dogovorjenih točkah programa. Izhajajoč iz obrambe ustavnega reda še vsaj dogoor o prednosti javnemu šolstvu, kar pomeni konec “reform” Mariestelle Gelmini, davčna pravičnost, kar pomeni tudi obdavčitev velikih premoženj in finančnih špekulacij, boj za pravice delavcev in proti oblikam začasne, krhke zaposlitve, katere žrtev so predvsem mladi in petdesetletniki. Kar pomeni tudi zavračanje Marchionnejevega programa izsiljevanja delavcev z odpovedjo njihovih pravic v zameno za zaposlitev.
Če vladna večina sprejme te točke, lahko računa na našo podporo v parlamentu, vendar ne vedno in povsod. Levica bo dosledno proti vojaškim pustolovščinam po svetu!
Končno še vladna večina, ki bo očitno ožja od parlamentarne koalicije. To je tisto, čemur Bersani pravi “Nova Oljka” , čeprav ji še ni določil zunanjih meja: bo vključevala samo DS, IdV in LES ali pa tudi UDC in Rutellijev API?
Tu se postavlja vprašanje, kako naj nastopa levica. Zveza levice je na svojem kongresu javno pozvala Nikija Vendolo in njegovo LES k skupnemu nastopu na volitvah in političnemu dialogu. Zakaj? Predvsem zato, da levica s svojo enotnostjo postane bolj privlačna, kajti medijske kampanje nudijo trenutno podporo, ni pa rečeno, da bo ta večna. Drugič pa zato, ker je to v skupno korist celotne demokratične fronte. Zadostuje primer senata, kjer je Prodiju že trda predla. Tu namreč ni večinske nagrade in se rezultat meri od dežele do dežele. Zato se vsakokrat izide z malenkostnimi razlikami. Zadnjič je Prodi zmagal v poslanski zbornici za 25 tisoč glasov, kar jasno dokazuje, da si leva sredina ne more privoščiti diskriminacije na skrajni levi, na katero nekateri (predvsem Veltronijevi prijatelji) vseeno prisegajo. V senatu pa je izid vedno skorajda neodločen. Iz projekcij je jasno, da bi v primeru ločenega nastopa Zveza levice in Les Nikija Vendole prejela le par senatorjev, od dva do štiri, s skupnim nastopom pa najmanj 20. In to bi ne koristilo samo levici, pač pa celotni koaliciji! Kdor enotnost zavrača je torej skrajno neodgovoren.
Zadnji dogodki pričajo, da je Berlusconijeva desnica še vedno močna in ima sredstva, da se ponovno povzpne na oblast. Tokrat pa ne gre samo za Palačo Chiigi, temveč za sam Kvirinal. Če Berlusconiju uspe prejeti v parlamentu večino, bo gotovo svoje nasledstvo urejal tako, da bo sebi privoščil predsedstvo republike in od tod imenoval predsednike vlade po svojem okusu. Grozljivo, mar ne? (sts)
