V duhu ljudskega reka: Več obračaš, več smrdi.
Tako, tu je najnovejša razlaga: sedanji piranski župan je proizvod jugoslovanskega internacionalizma. Tako opisuje vzroke in posledice upravnih volitev v piranski obalni občini pisatelj in v tem obdobju najodličnejša manjšinska konica prof. Boris Pahor. Z vsemi najslabšimi podmenami tistega izraza, seveda!
Kaj me v njegovi družbeni analizi preseneča? Vrsta zadev, ki jih ne morem okviriti v svoje izkušnje in poznavanje okoliščin, povezanih s povojnim dogajanjem, silnicami in pojavnostmi. Najprej že sam izraz: takšna besedna povezava ni bila nikoli poudarjena, njena simbolna moč ne obstaja v nobenem smislu – razen v primeru pomoči grškim partizanom do konca leta 1946. Nato pa: FLRJ in kasneje SFRJ je bila ustavno in praktično federacija šestih Republik, petih narodov, štirih jezikov, treh veroizpovedi, dveh črkopisov in enega socializma. Navzven pa smo jo poznali, razen prvih treh let, kot neuvrščeno državo, ki se je zavzemala za nevmešavanje v notranje zadeve (svoje in drugih), ne pa za ‘bratsko internacionalistično pomoč’, ki bi zanikala zgodovinsko, kulturno in izročilno specifiko posameznih narodov.
Toda v tem našem primeru je pomembno jezikovno – narodno vprašanje: le primer – na denarju so imeli vsi jeziki enako pravico do izstopanja in ni prevladal eden nad drugimi v imenu napačno dojetega internacionalizma. Bistvo pa je nekje drugje – prav glede odnosa do nacionalnih vprašanj manjšin: drugačnih znotraj države in jugoslovanskih zunaj nje. Jugoslavija je pri nas preko Slovenije podpirala tisti del večinskega dela manjšine, ki se je zavzemal za jezik, kulturo, šole in izrazito slovensko družbeno organiziranost. Edina izjema je bila strankarska politika. Kako je mogoče, da v svoji pojasnjevalni razlagi prof. Boris Pahor premeša karte in očita jugoslovanski politični ureditvi izbire ter prepričanja, ki so bila lastna Kominformu? Saj se je prav zaradi slednjega FLRJ oddvojila od sovjetskega bloka!
Pa tudi Kominform ni zgolj sam kriv za manjšanje števila vpisov v slovenske osnovne šole v Italiji. Takšna razlaga zahteva pač najmanj poglabljanj v tedanje družbene silnice in manevre italijanskih oblasti. To zapiše nekdo, ki so mu kominformisti jeseni leta 1948 sedemletnemu raztrgali srajco in mu prepovedali vstop v svetoivanski Narodni dom; zato z Vidalijevo politiko ni imel nikoli skupnih točk, a hkrati ne trpi počez ocenjevanj.
Potem slišim ob drugih prilikah opazko, da je tisto o enakopravnosti narodov znotraj FLRJ/SFRJ floskula, kajti Tito ni izpolnil osnovne obljube o samostojni Slovenski vojski. Lepo vas prosim! V pogojih hladne vojne, naj bi Armada bila narodno razdeljena?! Saj so tedaj vsi dobro vedeli, kaj je pomenilo cepljene med srbske četnike, hrvaške ustaše, slovenske domobrance, makedonske baliste in bosanske kolaboracioniste… Čim je bilo mogoče, pa se je obrambni koncept prilagodil ponosu posameznih narodov in nastale so republiške Teritorialne enote. Kaj je mnogo kasneje skladiščenje pehotnega orožja po posameznih občinah pomenilo, pa vedo tudi mlajše generacije. A to je povsem druga ‘štorija’.
Kaj pa porečejo isti zagovorniki samostojne narodne vojske glede sedanje strateške zasnove, bojne pripravljenosti, oborožitve, porazdelitve in uporabe SV? Ali so spregledali, da preletavajo slovensko nebo italijanski prestrezniki?, da je poveljevanje v skupnih enotah angleško, prej pa je pač bilo srbohrvaško…Ali je vse ‘glih in prou’, samo da ne prihaja izza Kolpe? Pod poveljstvom Staneta Potočarja – Lazarja je leta 1971 polovica (ozemeljsko slovenski del) 5. Armadnega področja morala med manevri zaustaviti svoj oklepni prodor čez Kolpo, ker je bila predobro organizirana (šlo je za stotine vozil, mehanizacijo, inženirske enote, topništvo, tanke, transporterje…), sedaj pa bodo imele slovenske Patrie na strehi 30 mm topiče v okviru bataljonske podpore! Ne me basat!
Sicer pa, če bi že kdaj v desetletjih po vojni res obstajal kakšen „jugoslovanski internacionalizem“ v smislu zanikanja jezika in narodnosti (naj mi niče ne vmešava v to problematiko kasnejšega Miloševića!), kakšen odmev, kakšen vpliv bi lahko imel leta 2010 na razmišljanje ljudi na Obali, dvajset let po plebiscitu? Magari, da bi v množicah vztrajal kakšen zgodovinski spomin (o tem kdaj drugič)!
Takole bom tvegal še zaključni komentar: če bi namesto dr. Bossmana bil izvoljen pripadnik italijanskega emotivnega jezika in narodnosti, bi pač kdo dvignil vik in krik zaradi „leve fratelančnosti“, ki je bila pokopana že poleti leta 1948. Vžgalo pa bi, zgolj zaradi populističnega izražanja in nudenja možnosti, da ljudje lahko nekaj meljejo med zobmi
