Verjetno ni težko razumeti, zakaj je Sergio Marchionne, upravitelj Fiata, nevarnejši od Berlusconija. FIAT je od nekdaj sledila filozofiji, ki je enačila njene koristi s splošnimi koristmi italijanske države. “Njene koristi” pa so v resnici bile koristi lakomne družine Agnelli, ki je od blizu nadzorovala politiko, saj so bili vsi trije bratje in sestre tudi člani italijanskega parlamenta ali vlade.
{jcomments on}
Ni skrivnost, da je Italija ves povojni čas gradila avtoceste in zanemarjala železniško omrežje, ki je zastarelo in neučinkovito. Vlade, pa naj so bile levosredinske ali desne, so FIATU priskočile na pomoč, vsakokrat, ko je njihov dobiček rahlo padel, bodisi z dopolnilno blagajno (ki jo plačujemo vsi) ali pa s prispevki za zamenjavo starih vozil.
Tokrat pa je upravnik Fiata, ki prihaja iz Kanade in ima ameriško miselnost in osebne interese, ponovil izsiljevanje, ki ga je lani preizkusil v Pomiglianu. Izjavil je namreč, da bo ohranil turinsko tovarno Mirafiori in torej nekaj več kot šest tisoč delovnih mest, samo, če se bodo delavci ukonili in odpovedali delovni pogodbi ter ustasvnim pravicam do stavke, počitka in nadomestila za bolezen.
Kdor bi se ne strinjal, ne bo mogel sedeti v sindikalnem zastopstvu. Skratka, v tovarni bodo dovoljeni samo sindikati, ki smo jim rekli (če so bili na Poljskem ali kje na vzhodu), da so “režimski”.
Marchionne zahteva, naj se delavci takoj izrečejo na referendumu. Če zmaga “da” njegovim izsiljevalnim predlogom, bo investiral v Mirafiori, če ne, bodo kratkomalo zaprli obrate.
Stališče sindikatov je znano. Edino kovinarski sindikat FIOM, ki je sicer večinski med delavci, nasprotuje takemu izsiljevanju in sedaj že preizkušenemu barantanju med delovnimi mesti in pravicami, pridobljenimi z desetletji sindikalnih bojev in Statutom delavcev pred tridesetimi leti.
Toda FIOM je osamljen. CISL in UIL igrata vlogo režimskih sindikatov in že računata na ekskluzivno zastopstvo v predstavniških organih tovarne. V zadregi pa je tudi sama CGIL, ki jo vodi nekdanja socialistka, sedaj demokratka Susanna Camusso. Ta že od nekdaj nasprotuje kovinarskemu sindikatu FIOM in sedaj predlaga, naj sprejme izsiljevalni refreendum in, v primeru poraza, podpiše sporazum z Marchionnejem, pa čeprav samo “tehnično”, se pravi s figo v žepu, le da bi ohranila svoje (manjšinsko) zastopstvo. FIOM referendumu nasprotuje, ker je izbira neenakopravna in ker meni, da se nihče ne more odpovedati zaonskim in ustavnim pravicam. Zato pa predlaga, naj vsi delavci v Italiji izrazijo solidarnost Fiatovim kovinarjem in okličejo splošno stavko, sicer bo obveljalo načelo “danes meni, jutri tebi”, s katerim Marchionne mlati po Italiji, da bi prikril lastno nesposobnost.
Značilno je tudi, da so se demokrati postavili na stran Marchionneja. Kandidat leve sredine za turinskega župana, bivši tajnik Levih demokratov Fassino je celo pozval fiatove delavce, naj se udeležijo referenduma in podprejo Marchionneev predlog.
Demokrati veliko tvegajo, posebno še, če bi bile pomladi predčasne volitve, saj FIOM podpirata tako Zveza levice kot Niki Vendola. Na stran Marchionneja pa se je postavila Di Pietrova Italija vrednot…
Kaj je zgrešenega, da ne rečemo zločinskega, v predlogu fiatovega upravnika, ki – mimogrede – zasluži 3 milijone evrov letno, kar je toliko kot plače vseh delavcev v Mirafioriju.
Zločinsko je to, da proglaša za moderen sistem, ki je veljal po industrijski revoluciji v 19. stoletju, ko se je vse reševalo na koži delovne sile. Danes pa v proizvodu avtomobilske industrije cena delovne sile vpliva kvečjemu za 5% vrednosti. Ostalo gre na rovaš znanstvene in tehnološke raziskave ter novatorstva, proizvodne organizacije, merkatilnega omrežja, servisiranja itd. FIAT že dalj časa ne da na trg vozil, ki bi privlačili kupce. Zato prodaja vrtoglavo pada in je izgovarjanje na splošno krizo nesmiselno, če pomislimo, da na primer Volkswagen uspeva in z njim vsa nemška avtomobilska industrija, čeprav nemški kovinar zasluži dvakrat več kot italijanski! V Nemčiji so se v trenutku krize dogovorili s sindikati o krčenju urnikov in plač v zameno za polno zaposlitev. Ko je kriza minila, so delavcem vrnili dohodke, na trg so prišli avtomobili z moderno tehnologijo in rezultati novatorstva in raziskav. V Italiji pa je Gelminijeva itak uničila ves ta sistem…
Italijanski kapitalizem ni dinamičen. ni sposoben novatorstva, niti dinamičnosti. Če kaj zaškripa začne jamrati in teče k vladi po podporo, obenem pa sproži kampanjo proti lakomnim in neproduktivnim delavcem.
Levica stoji na strani delavcev, podpira zahteve FIOM; izražene na množični manifestaciji sredi oktobra lani. Tu je diskriminanta tudi v političnem nastopanju, kajti nesmiselno bi bilo udrihati po Berlusconiju in obenem podpirati Marchionneja, ki je od njega nevarnejši, ker dela na daljši rok in sega v samo strukturo proizvodnih in sindikalnih odnosov v italijanski družbi.