V zadnjih dveh tednih je celo »internacionalizem« zahteval utemeljitve, pojasnila in opravičila. Da ne govorimo o besedah, kot delavski razred ali razredni boj, socializem, komunizem ali anarhizem, revolucija ali diktatura proletariata, ki jih iz bojazni ali zaradi prilagajanja ustaljenemu redu, skoro nihče več ne izgovarja. In če že jih, jih mora zgodovinsko uokviriti in omehčati, zato da postanejo šele razumljive, ker jih mnogi niti ne poznajo (več).
Hočeš nočeš vsebujejo zgornje besede boje, pričakovanja, predvsem pa poraze vsaj petih generacij ljudi, ki so se junaško borili za pravičen svet. Prav zato, ker se danes skoro več ne uporabljajo, si predstavljam, da bodo postale prav kmalu ponovno zelo koristne. Mislim namreč, da nam neobrabljen pogled na svet lahko jasneje razodene, da je naš svet obrnjen na glavo oz. –  nekoliko bolj učeno -, da ni resničen. Narobe svet danes odlično pooseblja Fiatov menedžer Marchionne, medtem ko so nosilci alternativnega pogleda kovinarji FIOM.
          Neprebavljiv dogovor v Pomiglanu, ki bi moral ostati izjema, postaja danes pravilo za vse ostale Fiatove in možno tudi za druge tovarne. Marchionne hoče imeti v Italiji iste pogoje normalnega upravljanja, kot jih ima na Poljskem, v Braziliji in v ZDA. »On ne govori ne o Indiji ne o Kitajski«, ga opravičuje podpredsednik Confindustrie, toda zamolči, da je v prvih dveh državah uzakonjen 48-urni delovni teden in da so se v Detroitu delavci za pet let odpovedali pravici do stavke. Mislim, da je Marchionnejeva delovna pogodba poniževalna predvsem za tiste, ki bodo volili DA iz strahu pred izgubo delovnega mesta, ne pa zato, ker naj bi predstavljala »napredek v odnosih med kapitalom in delom« (Veltroni); tudi ne zato, ker bi s tem storili »kulturni skok, v premagovanju ideologije razrednega boja, vredne 19. stoletja«. Toda bodisi da na današnjie izsiljevalni farsi v tovarni Mirafiori zmaga strah pred izgubo delovnega mesta, bodisi da zmaga upor proti poniževanju, se za delavski razred vsaj v Italiji  začenja novo poglavje protikapitalističnega boja. Malokdaj se je tako občuteno in poglobljeno govorilo in pisalo o življenskih delavskih problemih. Že dolgo nisem slišal tako jezno skandirati staro geslo »lotta dura senza paura!«, kot na predvčerajšnji bojeviti bakladi kovinarjev po turinskih ulicah.
          Nobenega razloga ni, da prejema nekdo v puloverju letno plačo z dividendi vred 38.800.000 evrov, kar znaša 1.037 plač tistih kovinarjev, ki jih hoče spremeniti v brezpravne avtomate. Po vladajoči vrednostni lestvici so te nečloveške razlike pač dejstvo ali kvečjemu davek-ki-ga-drugi-dolgujejo-napredku-in-razvoju, toda v zavesti vedno večjega števila mezdnih delavcev postajajo vedno bolj neopravičljiva krivica, ki jo mora nekdo poravnati. Nekdo, ki bi Marchionneju odvzel tiste milijone, ki so jih ustvarili isti delavci, ki jih sedaj meče na cesto. Nekdo, ki bi mu pustil kvečjemu par tisoč evrov za nadure, letalske karte in puloverje in nič več. Najbolje bi seveda to opravili oplenjeni delavci sami, ki bi se lahko odločili tudi za mehkejšo varianto. Hladnokrvnega Marchionneja, restavratorja Sacconija, votlega Bonannija, zelo bivša komunista Fassina in Ferraro, nevrotično Marcegaglio bi lahko npr. skupaj z vsemi razprodajalci delavskega dostojanstva priklenil za nekaj let na montažni trak v mehanski delavnici Mirafiorija. To bi storili zgolj iz pedagoških razlogov. Le zato, da bi po uveljavljenem principu preizkušanja na lastni koži tudi »oni« končno spoznali, da za montažnim trakom ne stoji neobčutljiv mehanični privesek, ampak človek iz mesa in krvi.
          Zaslužni tajnik FIOM Maurizio Landini je svojo pedagoško misel brezhibno strnil na ta način: »Kdor izjavlja, da je pripravljen voliti DA na Marchionnejevem referendumu v Fiatovi tovarni Mirafiori, bi moral poskusiti gledati svet in zornega kota delavca na montažnem traku, ki se mu krajšajo odmori, se mu premakne ali odvzame menza, se ga prisili, da dela 10 plus eno naduro, se mu odvzame pravica do stavke in bolniške blagajne, zato da prinese domov, če mu gre vse dobro in ni v dopolnilni blagajni, 1.300 evrov na mesec«.
          Marchionne je seveda le eden od mnogih. Menedžer Franco Bernabé je npr. »racionaliziral« telefonsko podjetje Telecom Italia tako, da bo do leta 2012 spodil z delovnega mesta 4.500 delavcev. Enako kot Marchionneja so delničarji tudi njega že predhodno nagradili z dodatnim bonusom: za načrtovano čistko je prejel 3,4 milijona evrov ali 75% več kot prejšnje leto. Kot skrben upravitelj pa je moral tudi poskrbeti, da so si delničarji porazdelili celo milijardo evrov dividendov na račun 13 tisoč delavcev, ki jih je že prej odpustil ali poslal v dopolnilno blagajno. Vsaj 17.500 bivših in sedanjih uslužbencev Telecoma, prav gotovo pa tudi mnogo drugih, bi brez obotavljanja podpisali dekret, ki bi mu zaplenil prav vse imetje z jahto vred in ga poslal v Sing-Sing (ali slabše, če jih je že kdaj prej navdušila Pietrangelijeva ”Mio caro padrone, domani ti sparo”). Ne smemo namreč spregledati zelo človeške razredne maščevalnosti, ki zahteva svoje zadoščenje. Kajti »človeka lahko ljubimo, le če sovražimo, kar ga zatira«, bi rekel Sartre. Tudi Bernabé je odgovoren in kriv za to, kar se danes dogaja Fiatovemu delavstvu.    
          Ob takih razmišljanjih se s posebno hvaležnostjo rad spomnim Barbare Ehrenreich. Ta ameriška novinarka se je hotela na lastni koži prepričati, o čem in predvsem o kom sploh piše, ko se v svojih reportažah ukvarja s položajem delavcev. Zato se je zaposlila kot navadna delavka in za dve leti opravljala najrazličnejša, vedno slabo plačana dela, od čistilke do natakarice in uslužbenke v Wall-Martu ter se preživljala kot milijoni Američank. Več časa je bivala v prikolici, ker si kljub dvojnemu delu ni mogla privoščiti stanovanja in se hranila v fast-foodih. Kljub trdemu delu si je v dveh letih utegnila kupiti, če me spomin ne vara, le en par pisanih dokolenk. Razumela je, da je med delavci boj za preživetje prej pravilo kot izjema. Izkušnja vsakovrstnih poniževanj in siromašne plače je novinarko spremenila do take mere, da je svojo proletarsko izkušnjo zaključila z anarhosocialkomunistično napovedjo: »Nekega dne, ki ga pa ne znam predvidevati, se bodo revni delavci naveličali prejemati tako malenkost v zameno za svoje delo in bodo zahtevali, da jih plačujejo, za to kar veljajo. Tedaj bo bes eksplodiral in bomo priče stavkam in uničevanju. Toda to ne bo konec sveta, potem bo bolje za vse« (Nickel and dimed. On  /not/ getting by in America, v italijanskem prevodu Una paga da fame. Come /non/ si arriva a fine mese nel paese più ricco del mondo, Feltrinelli 2001).
          Te dni so zasačili sedem tisoč italijanskih petičnežev, igralk in modnih kreatorjev, ki so skrivali v švicarskih bankah na stotine milijonov evrov. Če bi prevladovala zdrava pamet, bi jim vsi mi takoj in najprej bojkotirali filme in izložbe, nato zahtevali, da jim nekdo (kdo?) vse zapleni in jih vrže v zapor. Kljub še trdnim kapitalističnim pravilom, ki pohlep spodbujajo in ga  nagrajujejo, stavim, da bi večina davkoplačevalcev takšen anarhoiden ukrep sprejela z državljansko hvaležnostjo. Nemoralno bi jim bilo dovoliti, da jo odnesejo z globo in poceni opravičilom. Tudi oni so krivi, da so se v zadnjem dvajsetletju profiti bogatašem povišali za 44 odstotkov,  plače pa le za 4 odstotke. Tudi oni so krivi za jezo in strah turinskih kovinarjev.
          »Špekulacija napada!« je na polovici lanskega decembra mastno zabeležil italijanski dnevnik. Ob tako alarmantnem naslovu bi bilo normalno vprašati se: kdo ali kaj ta špekulacija je? koliko armad premore? Nevarno armado sestavlja 9 (devet!) bančnikov, ki se vsako tretjo sredo v mesecu sestajajo v Midtown Manhattanu, kjer umetno ustvarjajo krize, še naprej tkejo špekulacije na račun izmučene Grčije in Irske, dnevno premikajo tisoče milijard dolarjev in  ropajo na globalni črti. Tole deveterico, ki jo časopis imenuje »Gospodarji Vesolja«, sestavljajo isti možje, ki so bili med glavnimi krivci zadnje velike špekulacije, od Goldman Sachsa do Credit Suisse. Vemo, da to ni spodrsljaj v globalnem kraljestvu kapitala, pač pa utečeno zaporedje privatizacije in konkurence, finančnega hazarda in malverzacije. Pravično in logično bi pa bilo, da bi pretečo nevarnost kdo (kdo?) nemudoma blokiral in poslal v Guantanamo, medtem ko se je vse zaključilo z rutinsko preiskavo. Pri tako visokem finančnem terorizmu nobena regulacija, nobeni zakoni, nobene častne prisege ne pomagajo. Normalno in zelo demokratično bi bilo, da bi jim neke (da, toda: katere?) oblasti v dobrobit in zadoščenje opeharjenim vsega sveta vsaj zaplenile in podržavile banke, pa tudi če bi to dišalo po socialističnem etatizmu. Tudi oni so krivi za Mirafiori: deveterica in nadzorniki.   
         Kljub vsem krizam in sistematičnemu ropanju se je svetovno bogastvo v zadnjem desetletju povečalo za 72 odstotkov. Ko smo tako bogati, bi bilo normalno, da bi tudi brez proletarske revolucije moral tak uspeh vse zemljane vsaj malo osrečiti, jim olajšati delo, zboljšati življenske pogoje, pa se nič od tega ni zgodilo. Celo obratno. Razlike med revnimi in bogatimi so takšne, kot jih človeštvo še ni poznalo:  en sam odstotek bogatašev razpolaga s 43 odstotki svetovnega bogastva (Global Wealth Report) in medtem ko je lansko leto več desetin milijonov ljudi izgubilo delovno mesto, se je število milijarderjev dvignilo od 793 na 1011. Znani švicarski sociolog in svetovalec v Odboru za človekove pravice pri OZN Jean Ziegler je zračunal, da 500 velikih družb, nadnacionalk, nadzoruje 52 odstotkov svetovnega bogastva, kar je imenoval »svetovno diktaturo finančnega kapitala«. Normalno bi bilo, da bi ji zoperstavili diktaturo proletarcev. Da so razredna protislovja premočna, da bi lahko še dolgo vzdržala, je lansko leto v soglasju z gubernerjem Italijanske banke Mariom Draghijem iz Bruslja opozoril sam generalni direktor Mednarodnega monetarnega fonda Dominique Strauss-Kahn. Mož, ki je še najmanj zainteresiran, da bi po nepotrebnem vznemirjal kapital, je v zvezi s sedanjo krizo rekel, da bo brez hitrih in korenitih reform v finančnih in bančnih trgovanjih lahko prišlo do »družbenih uporov«. Napovedal je, a čeprav bi vsaj na področju finančne brezpravnosti lahko tudi kaj pametnega storil, je ostal pri besedah in potrdil, da si od zaščitnika bogatašev ne smemo pričakovati nič dobrega.Tudi proti njim bodo 28. januarja stavkali ponosni kovinarji FIOM.

PS. Spodnji znan citat iz Ciceronove invektive proti Katilini sem si zamislil za naslov, a bi bil predolg. V okrnjeni obliki pa bi tudi s prevodom ne bil vsem razumljiv. Če namesto Catiline vstavimo drugo ime je  še naprej uporaben.
»Quousque tandem abutere, Catilina, patientia nostra? Quamdiu etiam furor iste tuus nos eludet? quem ad finem sese effrenata iactabit audacia?«  (Ciceron, 1. Catilinaria).
“Do kdaj boš, Katilina, še zlorabljal našo potrpežljivost? Kako dolgo se bo tvoj bes še poigraval z nami? Do kam bo prodrla tvoja neustavljiva drznost?”