Piše STOJAN SPETIČ

Osemdeseta leta so potekala v znamenju vladanja Bettina Craxija, zadnjega tajnika PSI, ki se je zaradi korumpiranosti pred zaporom zatekel v Tunizijo, kjer je tudi umrl.
Craxi je med obiskom v Beogradu dejal, da bo zakonski osnutek za Slovence pripravljen v 15 dneh!

{jcomments on} 

Tresla se je gora, rodila se je Maccanicova miš. Kljub temu pa je osnutek začel proceduralno pot v senatu, kjer je Jelka Grbčeva vodila vztrajno bitko, da bi ga izboljšali in čimprej spravili pod streho. Žal tega ni doživela.
Pač pa je bila med pobudniki in ena izmed govornikov na velikem shodu na goriškem Travniku, ki je močno odmeval, kljub temu pa konkretnih rezultatov ni prinesel, razen spoznanja, da se moramo za svoje pravice boriti enotno. Travnik 84 je bil gotovo velika in pomembna manifestacija, njegova politična hiba pa je bila, da Slovenci nismo iskali solidarnosti italijanskih demokratov. Značilno je, da se je shoda udeležila tedanja podpredsednica senata Giglia Tedesco Tato’, a ni smela stopiti na govorniški oder.  
V X mandatu republiškega senata (1987-92) sem njeno bitko nadaljeval. Prišlo je avdicij, na katerih so nastopile vse manjšinske organizacije in vidni predstavniki, desnica pa je poklicala tudi nasprotnike zaščitnih norm, predvsem iz Benečije. Minister Maccanico je dal razumeti, da bi bil pripravljen popraviti svoj osnutek, da bi bil za manjšino bolj prebavljiv. V resnici je šlo za formalnosti, kot naprimer ločeno obravnavo Benečanov, za katere pa bi zakon dejal, da so “prebivalci sloveskega porekla” (prej je bilo rečeno “slovanskega”). V Benečiji naj bi bile le neobvezne ure slovenščine v italijanskih osnovnih šolah in podobno.
Kmalu je postalo jasno, da zakon ne bo odobren, kar mi je na Kvirinalu, na sprejemu za dan republike 2.junija, potrdil tudi jugoslovanski veleposlanik. Začela se je bitka za vsaj delno priznanje nekaterih konkretnih pravic. Z goriškim tovarišem Battellom in podporo vse KPI nam je uspelo spraviti pod streho zakon o vračanju izvirnih slovenskih priimkov, nato še zakon o mejnih področjih (št.19/91), ki je slovenski manjšini zagotovil letno finančno podporo 8 milijard lir. Temu se je pozneje pridružil še zakon, ki je zagotovil trajno finančno podporo Primorskemu dnevniku in drugemu manjšinskemu tisku. Začeli smo razmišljati o publicizaciji Glasbene matice, kateri je bil naklonjen tudi minister Maccanico, saj ni hotel v očeh manjšine biti “figa mož”. Ni nam uspelo, tudi zaradi znanih sporov v manjšini v zvezi z združitvijo glasbenih šol “Glasbene matice” in “Emila Komela” v Gorici.
Vso zadevo je prekinil razpad Jugoslavije. Italijanska vlada je razumela, da bo problem slovenske manjšine tržila v odnosih s Slovenijo, obenem pa pritisnila nanjo zaradi tega, ker je bila italijanska manjšina v Istri razdeljena med dve državi.
Res je izsiljevanje Slovenije trajalo kar nekaj let, v katerih smo bili priča najrazličnejšim sprenevedanjem, od “oglejskega sporazuma” do preklica nedolžne obljube, da bo vlada zaščitni zakon dala v proceduro parlamentu. In tega seveda ni storila.
Po svoje je bilo sprenevedanje tudi splošno podpisovanje zaščitnega osnutka, ki ga je predstavil sen. Bratina (DSL) tik pred razpustom parlamenta, ko je bilo prepozno za kakršno koli diskusijo. (se nadaljuje)