Piše Stojan SPETIČ

Marsikje se sprašujejo, ali je mogoče zaščitni zakon št.38/01 popraviti, posodobiti, nadgraditi z novimi vsebinami.
O tem smo še posebej razpravljali v Špetru Slovenov med okroglo mizo, ki jo je organizirala SKGZ.

 

{jcomments on}
Moje mnenje je, da je treba zakon 38/01 najprej dosledno uresničiti, tudi v točkah, kjer se naprimer sklicuje na mednarodne sporazume, ki jih je podpisala Italija, ali ko gre za vračanje nepremičnin ali družbeno gospodarski razvoj naselitvenega ozemlja v videmski pokrajini.
Paritetni odbor ne more (in ne sme) delati z nizkim profilom in na osnovi politike nenehnega popuščanja, nekako po načelu, da je sprejemljivo samo to, kar prodira v krajevnih upravah, kakor so občinske uprave v Trstu in Gorici ali Čedadu.
Vidno dvojezičnost gre spoštovati dosledno, tudi v mestih, pa čeprav samo na javnih zgradbah pomembnejših ustanov.
“Okenca”, se pravi urade za stike in poslovanje s pripadniki manjšine, gre ustanavljati dosledno in povsod, kjer je potrebno, kar pomeni, da jih mora biti tudi desetkrat več od sedanjih, ki itak imajo omejene pristojnosti, manjšinske organizacije pa so tiho.
Za posodobitev in nadgradnjo zakona sta vsekakor dve ravni zakonodaje – državna in deželna – vendar je bistvenega pomena politična klima. Po domače povedano, ne pričakujmo si spreminjanja zaščitnih norm v bolje, dokler je na oblasti desnica. Potruditi se moramo, da zmaga levosredinska opcija in šele potem lahko upamo, da bo mogoče nadgraditi zakona 482/99 in 38/01 ter zadevno deželno zakonodajo.
Glede vsedržavnega zaščitnega zakona je gotovo, da bi morali spremeniti vse člene, ki jih je čas prehitel, predvsem pa je treba rešiti četrtino členov hipoteke, ki jo je bila pred desetimi leti postavila proračunska komisija zbornice, ko je poudarila, da niso predvideni dodatni stroški za državo. To še posebej velja za šolsko problematiko, sicer bo treba zahteve po novi dvojezični šoli v zahodni Benečiji utemeljevati z izračunom prihrankov, ki jih je šolska uprava že udejanila z ukinjanjem šol in razredov na istem področju.
V zakon gre vsekakor vnesti tudi nekaj novosti. Morda bi bil res potreben organ, ki bi “monitoriral” izvajanje zakona in imel pravico, da oblasti, ki ga bojkotirajo, sankcionira. Tak organ bi lahko imel vlogo manjšinskega pravobranilca, kamor bi se lahko zatekali tudi posamezniki, ki so jim bile pravice kršene ali odrečene.
Družbeno gospodarski razvoj
Poseben člen zakona (21) določa pol milijona evrov kot prispevek za razvoj Benečije, vendar v minulih desetih letih ni obrodil sadov, ker so dežela, gorske skupnosti in krajevne uprave ta denar razpršile na drobno, uporabile za manjša javna dela ali namenske podpore podjetjem, ki niso nikoli zaživela zares, a so bila v domeni sorodnikov vidnih oblastnikov.
V resnici je bil namen člena povsem drugačen. Pol milijona evrov bi, če bi ga uporabili za kritje obresti na investicijske kapitale malih in srednjih podjetij, spravil v obtok do 10 milijonov evrov kapitala, kar niso mačje solze. Člen bi bilo torej treba ponovno formulirati, da se nihče ne bo mogel več sprenevedati.
Glede vračanja imovine je jasno, da je treba specificirati natančne roke vračanja, odškodnino za sedanje uporabnike, stroške za obnovo in prenovo, predvsem pa za vzdrževanje poslopij, sicer bodo za manjšino neznosno breme.
Finančna podpora
V zakonu bi morali jasneje določiti namembnost državnih in deželnih prispevkov. Tako bi morali specifično določiti prispevke za tisk in založniško dejavnost, za gledališče in druge ustanove.
Volilna zakonodaja
Čeprav je ohlapen, v zakonu 38/01 poseben člen omenja pravico Slovencev do zastopanosti v parlamentu. Doslej ni bil uresničen. Sedaj pa je na obzorju sprememba volilne zakonodaje in potrebno bi bilo, če bi se manjšina zedinila o tem, kaj naj predlaga državnemu zakonodajalcu.
Verjetno je, da bo število članov parlamenta skrčeno, kakor tudi, da bo senat imel poslej bolj značilnosti zbora dežel s spremenjenimi pristojnostmi.
Če bi novi volilni zakon slonel na teh temeljih, je razumljivo, da bi morala naša manjšina zahtevati pravico do zastopanosti v obeh vejah parlamenta ali vsaj v eni. Za senat dežel bi morali določiti, da Furlanija Julijska krajina imenuje (izvoli) zastopnika slovenske manjšine, oziroma, da mora eden izmed njenih zastopnikov biti pripadnik ali zastopnik manjšine. V tem primeru bi morali določiti način, kako naj manjšina sama sodeluje pri njegovi izbiri.
Glede poslanske zbornice, ki bo vsekakor ohranila temeljno zakonodajno in politično vlogo, pa bi morali določiti neko obliko olajšanega ali zajamčenega zastopstva in način, kako do njega priti.
Prav bi bilo, če bi se Slovenci v Italiji o tem zedinili, kajti nadaljevanje dosedanjih sporov bi pravico povsem izničilo.
Ne pričakujmo si, da nam bodo drugi dali to, česar sami nismo sposobni zahtevati in predlagati.