Piše Stojan SPETIČ
V Primorskem dnevniku je Sandor Tence objavil tudi nekaj anekdot iz časa snovanja zaščitnega zakona. Med drugim je omenil moje srečanje s Finijem in odnose z Roso Russo Jervolino.
{jcomments on}
Zanimivo je, da niti z besedico ni omenil tretje anekdote, oziroma pričevanja o pogovoru s tedanjim načelnikom poslanske skupine SKP Francom Giordanom. Morda zato, ker je danes desna roka Nichija Vendole, ki je tedaj bil član te skupine.
Začnimo kar pri tem. SKP je do zaščitnega zakona imela različne, neenotne poglede. Par poslank je naprimer glasovalo proti, nekateri so se vzdrževali glasovanja, drugi so zakon podpirali, tretji pa aktivno sodelovali pri njegovem snovanju.
Slednja je bila poslanka Maria Celeste Nardini, kateri je Igor Kocijančič dosledno pošiljal popravke in predloge, ona pa jih je predstavljala v pristojni komisiji v obravnavo.
V poslanski zbornici so bili tudi močni pritiski, da bi razpravo o “slovenskem zakonu” prekinili in nadaljevali kdaj pozneje (nikoli), skupina poslancev SKP pa je na seji načelnikov skupin zahtevala, naj se raje prične razpravo o delavskem zastopstvu v tovarnah (RSU).
Vznemirjen ob misli, da bi desnica utegnila podpreti ta predlog, samo da se znebi zaščitnih norm, sem v “transatlanticu” Montecitoria poiskal Franca Giordana. Z menoj je bil tudi Sandor Tence, ki se pogovora dobro spominja. Giordano je bil odrezav: “O vaši zaščiti me ku.. briga!”
Z Roso Russo Jervolino je druga zgodba. Spoznal sem jo kot ministrico za socialna vprašanja v¸Andreottijevi in Gorievi vladi. Skupaj z Rinom Serrijem sva v imenu KPI predložila prvi osnutek zakona o pravicah tujih priseljencev. Napisala sva ga v sodelovanju z priseljenskimi organizacijami in ustreznimi strokovnimi službami CGIL. Ministrica Jervolino ga je pohvalila in mi obljubila, da ga bo izkoristila za izdelavo vladnega predloga. Pozneje ji je pristojnost odvzel socialist Martelli, ki je sicer bil minister za pravosodje. Tako je nastal prvi “Martellijev dekret” o pravicah priseljencev, ki je bil v bistvu sinteza prvga dela osnutka KPI, le da je nekatere pravice omejeval.
Ob božiču smo imeli navado, da smo si izmenjavali darila. Rosetti, kakor smo jo pač klicali prijatelji, sem podaril knjigo “Scritture d’amore”, korespondenco med Danico Tomažič in zaprtim možem Stankom Vukom, na osnovi katere je Fulvio Tomizza napisal svoj roman “Mladoporočenca iz Rossettijeve ulice”. Po Novem letu sem prejel Rosettin listek: “Prekleto, zaradi tebe sem jokala v božični noči!” Povedala mi je, da si je na smučanju izvila nogo in bila prisiljena preživeti vse počitnice v naslanjaču, tako da je knjigo o Danici in Vuku prebrala v eni noči. Tako jo je pretresla, da so se ji ulile solze. To je naše prijateljstvo še bolj učvrstilo.
Rosa Russo Jervolino je pozneje bila celo notranja ministrica, v času snovanja zaščitnega zakona pa predsednica poslanske komisije za ustavna vprašanja, ki je bila pristojna za obravnavo predloženih osnutkov.
Vedel sem, da je Rosetta za manjšinska vprašanja občutljiva tudi zaradi osebnega porekla. Njen oče je namreč bil demokrščanski minister, doma iz Neaplja, mati pa južnotirolska Nemka. Rosa R. Jervolino je dobro obvladovala oba jezika: materinega (nemškega) in očetovega (italijanskega). Ni ji bilo treba veliko razlagati, kaj pomeni biti manjšinec.
Kot predsednica ustavne komisije je poganjala postopek z vso dovoljeno naglico, ne da bi pri tem dopuščala formalnih napak, ki bi se kdaj lahko maščevale. Z njo sem se večkrat srečal in pogovarjal o posameznih členih in popravkih, med sejami pa kajpak nisem smel biti v dvorani komisije. Zato mi je nekega dne sama prišepnila, naj se vsedem v njenem uradu, ki je bil tik dvorane, od katere so ga ločevala vedno odprta vrata. S seboj sem povabil še Sandorja Tenceja, da ni zaman čepel na hodniku v pričakovanju, da mu kdo kaj pove.
Sploh je bilo zame dokaj zapleteno, ker sem v parlament hodil z dvojno vlogo vladnega svetovalca za manjšinska vprašanja in obenem poročevalca slovenskih informativnih programov RAI v Furlaniji Julijski krajini. Neformalno sem tudi informiral druge slovenske kolege, ki so s težavo sledili zapletenim postopkom in filiobusteringu desnice.
Včasih je dvojna vloga botrovala zelo smešnim prizorom. Bilo je v senatu, tik pred sejo pristojne komisije, ko smo se v dvorani sestali s poročevalcem Biscardijem in sen. Volčičem, da bi nekaj dorekli. Vrata smo previdno zaprli, pa je skoznja glasno vdrla neučakana Mojca Širok, poročevalka ljubljanske TV in kričala: “Televisione slovena, televisione slovena…” Mislila je namreč, da imam v zaprti sobi eksluziven intrevju s protagonisti parlamentarnega boja za odobritev zakona… Potem sva nesporazum razčistila.
V senatu je bilo treba nenehno pospeševati iter sprejemanja zakona, kljub negodovanju nekaterih komponent leve sredine. Najhujši napad smo, naprimer, doživeli s strani Zelenih, ki se jim je zdelo, da parlament za manjšinami zapravlja čas, medtem ko so bila druga aktualna vprašanja zanemarjena.
Nekega dne je predsednik senata Nicola Mancino napovedal prihod tržaškega župana Riccarda Illyja, ki je sprejem zakona podpiral. Čakal sem ga ob vhodu Palače Madama. Illy je prišel in pazniki so ga takoj opozorili, da nima obvezne kravate. Ponudili so mu eno izmed kravat, ki jih vedno imajo na zalogi. Illy pa je trmasto odklonil, češ da kravate ne bo zavezal niti pod prisilo orožja. Prepričevanje je trajalo kar dolgo, toda Illy se ni dal. Na koncu smo se z Mancinom dogovorili, da sem Illyja pospremil v nadstropje, kjer je soba predsedstva, vendar ne z uradnim dvigalom, pač pa v dvigalu, ki ga običajno uporabljajo za blagovne tovore. Tako ga nihče ni videl brez kravate, saj se je po isti poti tudi vrnil.
Če Illy ni hotel kravate, je znan zbiralec kravat nekdanji slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je Mancina obiskal le nekaj dni pred odobritvijo zakona. Takrat me je Mancino povabil, da sem se srečanja udeležil skupaj z Volčičem. Rupel je pojasnil, da bo odobritev zakona gotovo pripomogla k izboljšanju ne ravno najboljših odnosov med državama.
O srečanju s Finijem kar na kratko. Načeloma se s fašisti nerad pogovarjam, vendar je bilo moje prvo srečanje z Gian Francom Finijem dokaj nenavadno. Pomotoma sva namreč zamenjala dežna plašča. Fini je namreč visok, kljub temu pa je takoj opazil, da mu je dežni plašč nekam širok. V žepu je našel izvod “Iskre”, kjer sem bil napisan kot odgovorni urednik. Preko novinarja dnevnika “il Secolo d’Italia” mi je tako vrnil dežni plašč, jaz pa njemu.
Minilo je več mesecev, v senatu je potekala ostra obstrukcija proti sprejemu zaščitnega zakona, vendar je niso vodili fašisti kot v poslanski zbornici Menia, pač pa tržaški senator Camber s somišljeniki iz Berlusconijeve stranke. Pomagal mu je le sen. Collino, bivši furlanski demokristjan, član Finijeve AN, ki sem ga nekega dne na hodniku senata ozmerjal s fašistom, on pa se je v avli pritožil, a je kljub temu utihnil. Takrat sem Finija videl, ko je vstopal v dvigalo. Pridružil sem se mu. Pogovor je potekal približno v tem tonu.
Spetič: “Ali te smem nekaj vprašati?”
Fini: “Seveda.”
Spetič: “Se vam ne splača pustiti, da drugi zaščitni zakon odobri sedaj leva sredina. Čez nekaj mesecev boste na oblasti vi in ga boste imeli na grbi.”
Fini: “Kako to misliš?”
Spetič: “No, državotvorna desnica se mora lotiti tudi tega vprašanja. Če pa nimate svojega koncepta, pustite, da to naredimo mi.”
Fini: “Mhm…”
Spetič: “Kaj pravzaprav hočete?”
Fini: “Da bi v tej zgodbi ne bilo ne zmagovalca, ne poraženca.”
Dvigalo je medtem prišlo do nadstropja in vsak je odšel na svojo stran. Vsebino pogovora sem kajpak obnovil dopisniku Primorskega dnevnika, ki je prihitel kar po stopnicah.