S črnim možem so nekoč strašili otroke. Rekli so jim, da jih bo odnesel s seboj. Kam? V daljne, neznane in torej nevarne kraje, od koder ni več povratka. Zato so se črnega moža bali, čeprav ga niso videli takega.

 

{jcomments on}

Za otroke prejšnjega stoletja je “črni mož” bil običajno cigan, ki “krade otroke”. V¨Sloveniji je celo znana pesmica “tecite, bežite, cigani gredo, v svojih bisagah otroke neso”…
Kdo pa je danes nas črni mož, ako ne temnopolti priseljenec iz severne Afrike, Indije, Latinske Amerike ali Filipinov? Sedaj se Italija boji beguncev zaradi libijske vojne, kakor se je nekoč bala arabskih priseljencev, veliko manj pa ukrajinskih služkinj ali romunskih zidarjev, vsaj tako dolgo ne, dokler niso razumeli, da so Romuni včasih tudi Romi in torej cigani.
Rasizem je čustvo strahu pred neznanim, bojazen, da ti tujec odjeda delo, zapelje ženo ali hčer, zasede tvoje stanovanje. V Italiji ga še posebej goji Severna liga, ki ga je sploh zgradila na svoji “drugačnosti”, teritorialni, narečni in verski. Njihova Padanija je prevara, ki je uspela samo zaradi medijske podpore in neznanja množic. Pomislimo samo, da v Padanijo, ki da želi samostojnost od Italije, vtikajo Piemont, ki je Italijo zedinil, pa tudi Furlanijo in Julijsko krajino, ki od Pada leže pol tisoč kilometrov.
Značilno je tudi, da Liga posnema fašistično in nacistično navado, da za krizo in stiske krivi tujca, pa naj bo Jud  ali drugače tujec. Čeprav ga potrebujejo, saj bi brez priseljencev propadlo gospodarstvo severovzhodne Italije, kakor tudi ves sistem socialne pomoči, da o kmetijstvu sploh ne govorimo.
Ligaški rasizem je tudi protisloven.  Sklicuje se na obrambo krščanske istovetnosti Evrope,čeprav cerkev vodi politiko sprejemanja drugačnih, obenem pa Liga to sklicevanje na krščanstvo postavlja na laž s svojimi poganskimi obredi, kot je tisti, s katerim častijo Boga Pada in zbirajo njegovo vodo ob izviru, da o nenehnem obujanju neobstoječe keltske preteklosti tudi ne govorimo.
Žal pa je ta folklorni rasizem pognal globoke korenine v psihi Italijanov, ki se tujcev boje in pri tem pozabljajo na čase, ko so bili tudi sami nezaželjeni tujci.Pred dobrim stoletjem so trume Italijanov vdirale v industrijsko bolj razvite države ali tja, kjer je manjkalo rok za kmetijstvo: v ZDA, Kanado, Brazilijo, Argentino. Pozneje še v sosednje evropske države:Francijo, Nemčijo, Švico… Skoraj 60 milijonov je Italijanov, oziroma ljudi italijanskega izvora po svetu. Vsi so na svoji koži preizkusili vse, kar morajo okusiti sedaj tujci v Italiji: diskriminacije, izkoriščanje, žalitve.
Švicarski rasist Schwartzenbach je konec šestdesetih let prejšnjega stoletja razpisal referendum proti italijanskim priseljencem. V svojem manifestu je zapisal, da je “treba zapoditi iz Švice te napol zamorce, ki so nasilni, prinašajo bolezni, zalezujejo naše ženske, kradejo nam delo in stanovanja”. Ti “napol zamorci”so bili sezonski delavci iz sosednjih dežel Lombardije, Piemonta, Veneta, predvsem z velikih jezer.
Danes iste argumente uporabljajo proti Arabcem.

—————————————————————————————————————————————————       

Malokomu pride na misel, da je svet, kakršnega poznamo danes, rezultat množičnih preseljevanj in priseljevanj. Sicer bi v severni in južni Ameriki živeli Azteki, Maja, Navajos in Apači, Slovani bi živeli nekje za Urali, Turki bi bili sosedi Mongolov, v severni Afriki bi ne bilo Arabcev… Velike selitve so vplivale na obličje Evrope, ki je sama v naslednjih stoletjih naselila Amerike, a tudi Južno Afriko in Avstralijo. Izseljevanje v Ameriko je potekalo pod dvojnim znamenjem pokrščanjevanja, a tudi osvobajanja izpod katoliškega mračnjaštva. Priseljenci, ki so oblikovali ZDA, so bili – lahko rečemo – politični begunci. Na jugu azijske celine so Kitajci naselili obsežna območja, velika kot pol Evrope. Skratka, selitve zaradi preživetja, dela, poslov ali osvobajanja, so norma, ne pa izjema. 

————————————————————————————————————————————————–

Poseben problem so prebeženci zaradi revščine in vojne. Ko so v severni Afriki izbruhnile vstaje in se je v Libiji razplamtela državljanska vojna, je del prebivalcev začel bežati preko morja, na najbližji otok Lampeduso.
Oblasti so že ob izbruhu vojne v Libiji razumele, da bodo ljudje bežali od tod in pristajali na italijanskih obalah. Tudi zato, ker je medtem propadel zločinski dogovor med Berlusconijem in Gadafijem, po katerem je Italija plačala milijarde dolarjev in obljubila avtocesto ob obali, Gadafi pa je prestrezal izseljence in jih zapiral v taborišča sredi puščave, kjer so pogostoma izhirali. Minister Maroni je sprva strašil z “biblijskim preseljevanjem”, govorilo se je o pol milijona beguncev, a se nihče ni pripravil na to verjetnost. Italija sploh ni bila pripravljena niti na prebeg nekaj tisoč Libijcev in Tunizijcev! Pustili so jih na Lampedusi na odprtem, brez sanitarij, brez hrane in vode. Potem so vrgli krivdo na EU, dokler niso iz Bruslja objavili podatke, da Italija niti ni potrosila vsega evropskega denarja za begunce.
Nastal je preplah ob možnosti, da bi nekaj tisoč beguncev preselili v druge italijanske dežele. Severna liga je takoj izjavila, da ne bo dovolila nameščanja beguncev na ozemlju severnih dežel, naj si jih obdržijo južnjaki. Tako je ubila kar dve muhi na en mah, saj je svojim volilcem dopovedala, da sovraži Arabce vsaj toliko kot južnjake z dna Italije.
Za primerjavo povejmo, da je Nemčija v času balkanskih vojn, pred petnajstimi leti, redno sprejela na svoje ozemlje skoraj pol milijona beguncev z Balkana, ne da bi nikogar prosila za pomoč. In to v času, ko je morala skrbeti za integracijo nekdanje vzhodne Nemčije!
Vendar je desnici uspelo s propagando in ustrahovanjem: za sprejem beguncev se je izreklo samo 29% vprašanih Itaijanov, kar pomeni, da se 71% strinja, da jih je treba vreči preko Sredozemlja in vrniti domov, pa čeprav v smrt. Oziroma prestreči med begom in preprečiti, da bi pristali v Italiji. In tako nihče ne potoči niti pol solze za stotine beguncev, tudi žena in otrok, ki nikoli ne pridejo do naših obal, ker jih je pogoltnilo morje in potopilo na svoje dno.
Priznajmo si torej, da je naloga prave levice, da vsaj med preprostim ljudstvom ponovno vzbudi čustva človeške vzajemnosti. Za to pa je potrebno razumevanje dogajanja v svetu in pri nas. Komur ima samo “televizijsko kulturo” bomo le stežka odstirali resnico o svetu, v katerem mi živimo, drugi pa umirajo. (sts)