Desnica dela z ustavo kakor svinja z mehom, kar niti ni novost. Nekaj let po njenem sprejetju je zloglasni notranji minister Mario Scelba dejal, da je ustava »past, ki so nam jo postavili komunisti«.
{jcomments on}
Zakaj, je na dlani. Ustava je bila sprejeta na zmagovitem valu antifašističnega odporništva, ki so mu sledili izgon levičarjev iz vlade, poraz Ljudske fronte aprila 1948, vstop Italije v NATO in leta hladne vojne. Ustava je bila že tedaj prenapredna, nekateri so celo menili, da predstavlja program demokratične tranzicije k socializmu v italijanski inačici.
Danes Berlusconi rohni, da je ustava »sovjetska« in da jo je treba spremeniti čimprej. Seveda ima pred očmi predvsem koristi, svoje in razreda finančnikov in podjetnikov.
Tako se je našel kdo, ki bi spremenil kar prvi člen ustave, ki pravi, da je Italija demokratična republika, ki temelji na delu. Suverenost pripada ljudstvu, ki jo udejanja na način, ki ga določajo zakoni.
Berlusconijevi pristaši pa bi radi člen spremenili tako, da bi suverenost iz ljudstva prenesli izključno na parlament.
Rekli boste: kaj pa je v tem narobe? Je, da Berlusconi in njegovi želijo s tem izničiti ravnotežje oblasti med predsednikom republike, parlamentom in ustavnim sodiščem v korist parlamenta, ki je izvoljen na dokaj sporen način, z večinsko nagrado in ga v bistvu imenujejo tajništva strank.
To pa je le eden izmed tolikih primerov, kako skuša desnica na sprevržen način spremeniti ustavni in torej demokratični red, ki ga itak rahlja in ogroža z vseh strani.
Vlada je naprimer izjavila, da namerava spremeniti 41. člen ustave, ki govori o tem, da je zasebna lastnina (in podjetniška dejavnost) zaščitena, vendar jo omejuje javna korist. Skratka, podjetnik, ki ne skrbi tudi za javno dobro (delovna mesta, naprimer) ne more pričakovati podpore države in javnosti.
Trn v peti desnici pa je predvsem tretji člen ustave, ki italijanski republiki (torej vsem: državi, deželam, pokrajinam in občinam) nalaga dolžnost, da spodbuja resnično enakopravnost med državljani, ne glede na spol, jezik, vero, družbeni izvor, pri čemer mora odstraniti zapreke na tej poti. Ustavno določilo tretjega člena daje namreč republiki Italiji napreden programski predznak, ki ni združljiv z navdihi liberalistične desnice.
Res pa je, vsekakor, da spremeniti ustavo ni tako lahka reč. Potrebno je štirikratno glasovanje s trimesečnimi zamiki, torej vsaj poldrugo leto parlamentarnega dela, predvsem pa dvotretjinska večina, sicer mora spremembe odobriti še ljudstvo na referendumu. Berlusconi ve, da bi le stežka našel dve tretjini poslancev in senatorjev, ki bi podprli njegove ustavne prekucije, kakor tudi dobro ve, da bi ljudstvo (čeprav opijanjeno z njegovimi televizijami) ne potrdilo sprememb na referendumu.
Kljub temu pa vztraja, najbrž zato, ker želi držati v šahu plaho demokratično opozicijo in jo prisiliti k paktiranju o ustavnih spremembah, čeprav jih ne potrebujemo.
Ne trdimo, da je ustava iz leta 1948 nedotakljiva, kje pa. Vendar menimo, da bi ob širokem soglasju lahko posodobili le nekatere njene dele, ki so pomanjkljivi glede na spremenjene razmere v svetu in družbi.
Kot primer lahko navedemo dejstvo, da ustava ne omenja Evropske Unije, niti pravic potrošnikov ali prisotnosti priseljenih delavcev in multikulturalizma.
Vendar je za tako prilagajanje ustave potreben omikan dialog med političnimi silami večine in opozicije, česar ni mogoče doseči, dokler bo na oblasti skrajno desni populizem z Berlusconijem na čelu.
Kdor želi zaščititi ustavo ve, da mora najprej nagnati sedanjo prevratniško desnico. Šele potem bo mogoča nadaljnja razprava.
