Tržaški »il Piccolo« že nekaj dni objavlja zajedljivo sago o tem, kako si je nekdanji deželni tajnik SKP in sedanji pokrajinski glasnik Vendolove stranke »Levica, ekologija in svoboda« Giulio Lauri postlal in poskrbel iz finančnega vidika.

{jcomments on}

 

 Zgodbo smo poznali, tokrat pa je dobila širši odmev, ki očitno ima tudi (ne)moralno ozadje.

 Povejmo na kratko. Lauri je bil vrsto let deželni tajnik SKP. V času Illyjeve uprave je bil plačan uradnik v odborništvu za kulturo, ki ga je vodil Roberto Antonaz. Kaj je tam delal, ne vemo. Gotovo pa je opravljal funkcijo deželnega tajnika svoje stranke, hodil na srečanja z Illyjem in odborniki, na sestanke koalicije in podobno.

Ko pa je Illyjeva »Demokratična zaveza« izgubila pomladi 2008 volitve in krmilo deželne uprave, se je tudi Lauri znašel na cesti. Kot deželni tajnik SKP je zahteval plačilo za svoje delo. Uredili so mu pogodbo za približno 3 tisoč evrov bruto mesečne plače, kar je dva tisoč evrov čiste plače v 14 obrokih.

Problem je v tem, da je medtem prišlo do kongresa SKP in Lauri je sledil poraženemu Nikiju Vendoli ter stranko zapustil. Ostali voditelji SKP so Lauriju plačo preklicali, saj ni več delal za stranko. Toda Lauriju se je zdelo to krivično. Pritožil se je in na pomoč poklical odvetnika Carboneja, člana Demokratske stranke in bivšega podpredsednika Dežele. Za posredovanje so zaprosili tudi sindikat UIL. Po pisanju Piccola naj bi Lauriju SKP izplačala še zaostanke in odpravnino za 25 tisoč evrov, sam Lauri pa trdi, da gre za približno polovico te vsote, torej nad 12 tisoč evri.

Ne bomo sodili o moralnosti takega početja. Ugotavljamo samo, da je v razpuščeni KPI bil drugačen režim. Partijski funkcionarji so prejemali plačo na osnovi kovinarske pogodbe. Če ni bilo denarja so plačo prejemali z zamudo ali tudi ne. Izvoljeni so dajali več kot polovico svojih dohodkov partiji.

Lahko pa se vprašamo kakšne »novosti« razglaša Vendolovo gibanje, ki se diči s svojo modernostjo, v resnici pa v svojem obnašanju posnema najslabše demokristjane. Če jih kdo kritizira je, kajpak, stalinist ali pa »smrdeča mrhovina«.

Vprašajmo se, kako lahko deli moralne nauke nekdo, ki je dobil dobro plačano službo v javni upravi z obvezo, da bo predstavljal komuniste, ko pogodbo podpiše pa se preseli v drugo stranko, službo in plačo pa obdrži. Kajpak službe ne opravlja, pač pa opravlja svoje novo politično poslanstvo in drugim soli pamet.

Je sploh dovoljeno, da neka stranka, kot je Vendolova, izkorišča javne prostore za svoj uradni sedež?

Poudarjamo, da nas vse to dogajanje žalosti, obenem pa iz teh virov ne sprejemamo ne moralnih, ne političnih lekcij.