Piše Stojan Spetič

Zgodilo se je prvega maja dopoldne. Udeležil sem se delavske demonstracije, ki je bila letos v Trstu še posebno množična in živopisna, predvsem zaradi velikega števila mladih in žensk. Kot običajno se je sprevod zaključil na Velikem trgu.

{jcomments on}

        Tja sem prikorakal v skupini kovinarjev s transparentom FIOM. Skandirali so gesla proti ločenim delovnim pogodbam, kakršne je Marchionne vsiljeval Fiatovim delavcem v zameno za odpoved pridobljenim pravicam.

        Dolgoletni znanec, sicer vidni voditelj »demokratov« je bil ves razburjen, češ da s takimi ljudmi ne bomo nikoli zmagali. Zanj so bili kovinarji proti Marchionneju skrajneži, ki jih je teba izolirati. Sprla sva se in jaz sem šel svojo pot.

        Minila je volilna kampanja. Na terasi kopališča Ausonia v Trstu smo praznovali skupno zmago leve sredine povsod v Italiji in pri nas še posebej. Objel in poljubil sem prijatelja Cosolinija, ki se ga spominjam še iz časov, ko sva bila oba člana KPI. Vem, da ni več komunist, a se svoje preteklosti ne sramuje. Bil je dober odbornik v Illyjevi deželni vladi in je s komunisti v deželnem svetu sodeloval ter sprejemal naše predloge, naprimer v zakonu o »dobrem delu«. Mislim, da ga sedaj lahko označimo za resnega socialdemokrata, kar v sedanjih časih med reformisti ni slabo.

        In spet sem srečal istega voditelja DS. Tokrat se je pohvalil s Cosolinijevim rezultatom: »Vidiš, prejel je 58%, kar pomeni, da so vaši glasovi nepomembni.«

        Na te pogovore sem se spomnil te dni, ko v Trstu, Miljah in Gorici župani in predsedniki pokrajin snujejo svoje odbore. V Gorici se je prvi izkazal demokrat Enrico Gherghetta, ki je zasnoval svoj odbor tako, da je iz njega izločil komuniste (Zvezo levice), iz vrst SEL pa izbral tako, da v odbor ni prišel Mario Lavrenčič, pač pa nekdo drug. Tovariš Antonaz je pravilno ocenil, da je Gherghetta takoj po volitvah odkril svoj protikomunizem in pokazal svoje pravo lice.

        Da ne gre za muho enodnevnico pričajo izjave vsedržavnih politikov, ki najraje govore o koaliciji, ki naj gre od Casinijevih demokristjanov do Vendolove ekološke levice, kar pomeni, da uvaja spet protikomunistično diskriminacijo, kakor v Craxijevih časih.

        V Trstu in Miljah odbori še niso bili zasnovani, vendar so v teku čudni manevri. Neo ali post fašist Menia je javno predlagal Cosoliniju, naj v svojem odboru poveri resor za kulturo profesorju Steliu Spadaru, ki da je v mestu uveljavil nove poglede na zgodovino.Namen je jasen: zabiti klin med novo levosredinsko upravo, Slovenci in levico. 

        Tudi primer iz Milj, kjer je iz Nesladkovega odbora izpadel edinole komunist Kosic, sicer dober odbornik v prejšnjem mandatu, priča o tem, da so na delu čudne silnice in da so komunisti spet kamen spotike.

        Na komuniste v levi sredini so sicer glasno opozarjali prav desničarji. V volilni kampanji sta Cosolini in Bassa Poropat zavračala njihova namigovanja. Sedaj imata priložnost, da z dejanji dokažeta, da sta mislila resno.

        Pričakujemo si, da bodo komunistom priznali vlogo, ki jo imajo v koaliciji. Za odborniška mesta se upravičeno poteguje potrjeni občinski svetovalec Furlanič, ki bi mu pripadal resor decentralizacije (odnosi z rajonskimi sveti) ali vodstvo odborništva za državljanske pravice, kar bi mu dalo možnost, da se ukvarja tudi z izvajanjem zakonov o pravicah narodnih manjšin. Poleg njega pa še inženirka Giuliana Zagabria ter dosedanji pokrajinski odbornik za kulturo Visioli.  

                                                                       Stojan Spetič