Berlusconi in njegovi so genialni! Izpeljali so svinjski varčevalni manever, ki bo vsaki družini odvzel nadaljnjih tisoč evrov, krivdo pa jim je uspelo zvaliti na „politiko“, oziroma „kasto“ politikov, kamor trpajo vse: sebe, vladno večino, a tudi parlamentarno (in celo neparlamentarno) opozicijo. Češ, da so vsi krivi, ker vlada ni hotela varčevati tudi pri politiki, se pravi plačah in privilegijih izvoljenih predstavnikov…

{jcomments on}

 

Seveda je to naredila nalašč in namerno, da lahko odvrne od sebe ljudski gnev in ga preusmeri na politiko kot tako. Navsezadnje je demokracija Berlusconiju in njegovim tuja beseda in so sami prvi in glavni predstavniki „antipolitike“.

Seveda so privilegiji vladajočih, izvoljenih a tudi ne, pogostoma nevzdržni in vnebovpijoči. Hkrati pa moramo paziti, da ne strpamo vsega v isti koš in da znamo ločevati, kaj je koristnega in kaj demagoško škodljivega.

Skušali bomo pojasniti zakaj in navedli tudi nekaj primerov, kako si komunisti in levičarji predstavljamo te stvari.

Najpogostejši predlog, ki ga slišimo in beremo je: imamo preveč parlamentarcev in izvoljenih predstavnikov. Skrčimo njihovo število in bomo privarčevali veliko denarja.

Predlogov ne manjka, zanimivo pa je, da desnica pri tem pazi predvsem na svoje koristi. Predlaga naprimer v svoji zadnji ustavni reformi, naj bi poslansko zbornico skrčili od sedanjih 630 na 250 članov. Senat pa naj bi ne bil več voljen, pač pa bi ga imenovale deželne skupščine in bi tudi štel 250 članov, namesto sedanjih 315.

Skrčiti parlament na 250 članov pomeni, da bi za izvolitev enega poslanca potrebovali 150 tisoč glasov. Pedlog je torej še kar sprejemljiv, če bi imeli proporčni volilni sistem bez večinskih nagrad in vstopnih pragov. Seveda bi nastradale predvsem manjšine, a to je že nekaj drugega.

Kaj pa so predlagali komunisti? Od nekdaj je bila KPI za odpravo dvojnega parlamentarnega sistema. Konkretno je predlagala, naj bi parlament sestavljalo 400 članov, senat pa bi ukinili oziroma ohranili kot zbornico deželnih predstavnikov, nekako po zgledu nemškega Bundesrata.

Vendar desnica predlaga tudi ukinitev pokrajin in skrčenje števila občinskih svetovalcev, da o odpavi rajonskih svetov sploh ne govorimo. Skratka, demokracija na bazi naj bi bila čimbolj okrnjena. Spremenjena zakonodaja pa je itak odvzela občinskim svetom večji del pristojnosti, ker ima vso oblast neposredno izvoljen župan. Nekaj takega bi rada tudi naša desnica, ki celo predlaga (Calderoli), naj bi parlamenta ne razpustil predsednik republike, kot piše v ustavi, pač pa kar predsednik vlade, ki bi tako discipliniral svojo večino z grožnjo predčasnih volitev.

Vendar bi vse to bistveno ne zmanjšalo stroškov za politično dejavnost. Predmet zgražanja so naprimer plače članov parlamenta in deželnih svetov. So gotovo najvišje v Evropi in prav bi bilo, če bi jih prilagodili evropskemu povprečju, kar bi bilo polovica manj kot doslej, ko znašajo (bruto) 14 tisoč evrov mesečno.

Drugi predmet zgražanja so „parlamentarne“ pokojnine, oziroma doživljenske rente, ki so sicer osnovane na zavarovanjih za katere prispevajo premije tudi sami izvoljeni člani parlamenta. Te znašajo od (čistih) 2100 evrov do 8 tisoč evrov mesečno, glede na število opravljenih mandatnih dob.

Te rente so omogočile socialno bolj ogroženim slojem (kmetje, delavci, brezposelni, uradniki, učitelji), da so imeli svoje predstavnike v parlamentu, sicer bi to bili samo bogataši, odvetniki in univerzitetni profesorji. Teh je itak preveč tudi sedaj, predvsem v vrstah desnice.

Kaj pravijo o tem komunisti? Od vsega začetka so bili mnenja, da bi morale te rente biti način socialne izravnave, se pravi, da bi delavec prejel večjo rento kot odvetnik ali podjetnik.

Kot življenjski primer lahko navedemo rajnega senatorja Paola Semo, ki je bil po poklicu srednješolski profesor (v Piranu), v Trstu pa tajnik kovinarskega sindikata FIOM, kjer so opravili celo nabirko, da so mu kupili plašč, ker ga ni imel. Senatna renta mu je omogočila dostojno, niti ne razkošno starost. Podobno bi lahko omenili Giuseppa di Vittoria, ustanovitelja in dolgoletnega voditelja CGIL po vojni, ki je bil kmečki dninar.

Seveda bi bilo prav, če bi rente in pokojnine primerno obdavčili, da bi služile tudi kot primer socialne solidarnosti.

O drugih privilegijih nima smisla pisati, saj so nepomembni in skoraj vsi že ukinjeni, kot naprime brezplačne vozovnice in avtoceste ter izkaznica za kinodvorane.

Člani parlamenta prejemajo tudi „mesečno dnevnico“ za bivanje v Rimu. Morda bi bilo bolj pametno, če bi država (oziroma parlament) poskrbela za službena stanovanja, ki bi bila gotovo cenejša od hotelov v središču.

Pač pa v okvir stroškov politike spadajo „parlamentarni tajniki/ce“, za katere posamezni parlamentarci prejmejo dodatnih 3500 evrov na mesec. Resnica je, da večina teh tajnikov dela na črno, brez pogodbe, za malo denarja. Dekleta so izpostavljena tudi drugačnim oblikam izsiljevanja in izkoriščanja… Vsemu temu bi bilo treba narediti konec. Kako? Komunisti so imeli pogodbena razmerja z zadrugami, ki so opravljale tajniške posle vsem. Vsi so bili v pogodbenem delovnem razmerju. Na deželi FJK so tajniki/ce zaposleni redno za celo mandatno dobo.

Lahko pa bi naredili še korak naprej in za tajniške posle izkoristili javne uslužbence, ki bi bili pripravljeni sprejeti premestitev. Tako bi razbremenili nekatgere uprave, kot so občine in pokrajine, ter omogočili nadomeščanje delovnih mest.

Vendar drži, da so stroški za politiko še vedno zelo visoki, tudi zato, ker država deli denar, namesto da bi dajala strankam na razpolago storitve, kot so uradi, sedeži, tiskarne in podobno.

Celo milijardo evrov stanejo službeni avtomobili, ki jih imajo člani vlade in visoki funkcionarji, ne pa navadni izvoljeni. Tu bi bilo treba ukiniti prakso „osebnega“ službenega avtomobila s šoferjem. Zadostovalo bi, če bi jim zagotavljali prevoz po potrebi in po naročilu. Prihranili bi tri četrt zneska!

Neokusen privilegij je tudi dejstvo, da nekaj sto članov parlamenta uživa policijsko varstvo, češ da so jim grozili. Med njimi so tudi sporne osebnosti kot Sgarbi… Notranje ministstvo bi moralo selekcionirati primere varovanja, ki je postalo že nekakšen „status simbol“.

Omenili smo nekaj primerov resnega varčevanja pri stroških politike, nikakor pa ne smemo pozabiti, da demokracija nekaj tudi stane, sicer bi bila domena Berlusconijev in drugih bogatašev. V predvojni – fašistični in monarhični – Italiji člani parlamenta niso bili plačani, saj so bili vs bogati ali aristokrati. Povratek nazaj ni mogoč, niti sprejemljiv.

Res pa je, da je v politiki še zadnji, morda največji davek: korupcija. Desetina poslancev je podvržena sodnim preiskavam zaradi sprejemanja podkupnin ali drugih finančnih malverzacij. In to meče grdo luč na ves parlament, posebno še, ker le redkokdaj dovoli njihov sodni pregon.

Tu bi res potrebovali „naglo sojenje“, ki naj v najkrajšem času, tudi mimo utečenih procedur, ugotovi, ali je obtoženi član parlamenta kriv ali nedolžen. Če je kriv, naj se mu funkcija odvzame, na njegovo mesto naj pride prvi med neizvoljenimi. Tako bodo v parlamentu (in deželnih svetih) samo poštenjaki, ugled demokracije pa ohranjen in visok. (sts)