Montijev varčevalni manever si bomo zapomnili zaradi ministrice Else Fornero, ki je med televizijskim prenosom predstavitvene tiskovne konference potočila nekaj solza, ganjena, ker je morala opisati žrtve, ki jih bodo prestali upokojenci in vsi ostali, ki se bodo še upokojili.

{jcomments on

 

  

         Kakorkoli že, Monti je razočaral, ker je izvedel manever na koži preprostih ljudi, delavcev in potrošnikov, ni pa se dotaknil tistih krogov, ki so krizo zakuhali in se v njej redili.

         V manevru ni obdavčitve bogastev, premoženjskega davka, ki ga – po raziskavah javnega mnenja – podpira 80% volilcev leve sredine in 50% volilcev desnice. Bogataši naj bi plačali le poldrugi odstotek na skrivaj izvožene in potem legalizirane kapitale ter davek na zasebna letala in helikopterje…

         Vse ostalo gre v breme preprostih ljudi. Pravo socialno klanje prizadene področje pokojnin. Pomislimo samo, da bodo vsi, ki so rojeni po letu 1952 morali ostati na delovnem mestu vsaj še pet let in da bo kakih deset milijonov ljudi računalo bodočo in zapoznelo pokojnino po zavarovalniški metodi, kar pomeni, da bodo prejemali vsaj za tretjino manj od tega, kar so pričakovali. Izvedenci menijo, da se bo število revežev v Italiji močno povečalo v prihodnjih desetletjih in da bodo imele karitativne ustanove veliko dela. Na račun upokojencev s srednje nizkimi pokojninami, ki jih ne bodo več  prilagajali inflaciji, bo vlada prihranila skoraj 4 milijarde evrov, medtem ko bo na račun luksuza (letal, helikopterjev itd.) zaslužila le pol milijarde.

         Davek bo prizadel tudi stanovanja, ki so za družine zadnje pribežališče in način varčevanja.

         Končno bodo prizadeti vsi potrošniki, ker bo Davek na dodano vrednost (IVA) poskočil za nekaj točk. V bistvu gre za davek na potrošnjo. Obdavčitev goriv pa bo prav tako vplivala na draginjo.

         Družine bodo v letu dni osiromašene za kakih 2 tisoč evrov!

         Monti trdi, da je to nujno za rešitev Italije. V resnici rešujejo bogataše in banke, ne pa države, ki ne bo nič manj zadolžena kot prej. Z recesijo morda celo več kot prej.

         Kljub temu pa bo manever, zaradi katerega so sindikati napovedali val splošnih stavk, v parlamentu odobren, zlepa ali zgrda. Demokrati so klonili že v trenutku, ko so sprejeli zamisel o tehnični vladi, raje kot da bi zmagali na predčasnih volitvah.

         Kdo pa ima korajžo povedati, kako drugače najti tistih 70 milijard evrov, ki so potrebni za rešitev proračuna in problema mednarodnega zaupanja investitorjev, v katerega je Italijo pahnil Črni Vitez.

         Dober in pravičen premoženjski davek bi navrgel gotovo vsaj 10 milijard evrov. Boj z davčnimi utajami (ki znašajo sramotnih 120 – 150 milijard evrov) nadaljnjih 20 ali 30. Preklic naročila 150 vojnih letal še drugih 15 milijard. Odpoved megalomanskim načrtom hitrih železnic TAV od francoske meje do naše, mostu preko mesinskega preliva in drugih podobnih špekulacij nadaljnjih 25 milijard. Obdavčitev cerkvenega pridobitnih nepremičnin nadaljnjih 5 do 10 milijard evrov.

         In bi družine lahko drugače mislile na svojo prihodnost. So to le sanje? Morda, toda sedanji manever niso sanje, kvečjemu nočna mora.

         Komunisti zato kličemo k enotnosti vso levico in sindikate. Po praznikih je napovedano srečanje vseh strank, ki Montijevemu krivičnemu manevru nasprotujejo, od IDV in SEL do Zveze levice, da bi se dogovorili o akcijski enotnosti.