Slovenija dobiva novo vlado. Kljub drugačni volji volilcev bo vlada desnosredinska in jo bo vodil Janez Janša.

{jcomments on}

Takoj sta mu čestitala deželni predsednik Renzo Tondo in tajnik SSk Damijan Terpin, ki je v Janševi volilni kampanji aktivno sodeloval, vsekakor več kot eden izmed članov odbora SDS, namreč Bojan Brezigar.
V tem, da je Janša dobil krmilo slovenske vlade ni nič nenavadnega, niti narobe. Nihče ni dobil absolutne večine na volitvah in zato vlada pripada tistemu, ki je znal sestaviti večinsko koalicijo. Jankoviču ni uspelo, Janši pa je. Njegova vlada bo torej povsem legitimna in polnomočna.
Kljub temu pa imamo nemalo pomislekov.
Moti, naprimer, da je ameriški veleposlanik Mussomeli vodil med posvetovanji predsednika Turka svoja, vzporedna, politična posvetovanja in delil nasvete, kakšna naj bo prihodnja slovenska vlada. Že res, da gospod ambasador prihaja iz Kabula, vendar Slovenija ni okupirana država, niti banana republika. Ali pa je?
Kljub temu pa se je zgodila njegova, torej ameriška, in ne predsednikova volja.
Vprašati se moramo, ali je umestno, da vlado, ki bo Slovencem servirala kislo župo finančnega varčevanja in klestenja socialnih storitev, vodi nekdo, ki se mora na sodišču zagovarjati zaradi velikh podkupnin pri nakupu oborožitve, oklepnikov Patria. Seveda so vsi nedolžni do dokončne obsodbe. Pa je vendar nerodno, da je nova koalicija še preden je sestavila vlado v parlamentu izsilila, da bodo javni tožilci poslej pod nadzorom notranjega ministrstva, torej policije. Recimo, da ni elegantno, tako početje. Saj priča o avtoritarnem pojmovanju oblsasti pri slovenskih »demokratih«. Tudi je vprašljivo njihovo hujskanje k nacionalni nestrpnosti, prej proti Romom, potem pa proti vsem slovenskim državljanom, ki so po rodu iz bivše Jugoslavije. Da o aferah preteklosti, kot so bili Depala vas s poskusi državnega udara, ali ponarejanju dokumentov, da bi dokazali teroristično preteklost predsednika republike Danila Turka, ali o nelegalnem prisluškovanju v uradih rajnega predsednika Drnovška niti ne govorimo.
V Sloveniji se hudujejo tudi, ker je nova večina ukinila ministrstvo za kulturo. Na predvečer Prešernovega praznika spet ni elegantno. Tudi zato, ker se bo odslej vnela vojna med reveži – šolstvom, kulturo, univerzo, znanstveno raziskavo – za razdelitev premahnega hleba proračunskih sredstev. In vemo, da je kultura rada sirota.
Nekoč je nacist Goring dejal, da zagrabi za pištolo, ko sliši za kulturo, sedaj pa se bodo morali vladajoči prijemati za mošnjiček in pogledati, ali je v njem še kaj. Pa je vendar prav kultura naš največji državotvorni temelj, še bolj kot orožje. Partizanske brigade so nosile imena pisateljev in pesnikov. Še prej pa je bilo domače geslo – »Kultura in prosveta, naša so osveta!« Upajmo, da še. Kajti kultura pomeni tudi kritični pristop do stvarnosti. In te smo sedaj še kako potrebni.
Kakor Sloveniji manjka levica. Prava levica, ki bi predstavljala koristi vedno bolj ogroženih delavcev in ne kakih direktorjev ali posamičnih podjetij.