Televizijski dnevniki in druge oddaje so še vedno polni brodoloma Costove ladje velikanke za turistična križarjenja ob otoku Giglio, ob toskanski obali.

{jcomments on} 

 

Malo zato, ker kronika o iskanju žrtev in boj proti onesnaženju vzburjajo domišljijo gledalcev, predvsem pa zato, ker je brodolom velikanke metafora sedanje Italije, ki jo je razuzdan in nastopaški kapetan speljal na čeri in sipine, da se je prekucnila, sam pa je prvi zbežal.
    Metafora o politiki in neodgovornosti, ki prevladujeta na polotoku Lepe dežele, a tudi o miselnosti podjetnikov, ki so na ladjo vrkcavali nelegalne potnike, da bi si dekleta spravili v posteljo, sicer pa zaslužili brez davkov. Saj je davčno utajevanje nacionalni šport, ki ga je javno hvalil prejšnji premier.
    Sprašujem se, čemu neumno klanjanje ladje pred obalo otočka, če niso podjetje ali kapetan od tega kaj zaslužili. Saj je bil brezplačen špektakel za turiste na obali, ki spominja na znano zaključno sceno Fellinijevega filma Amarcord, ko domačini iz Riminija z obale in čolnov čakajo sredi noči, da mimo pripluje velikanka Rex.
    Prekooceanski parnik je leta 1931 splavil italijanski kralj Viktor Emanuel III in je bil paradna ladja fašističnega režima. Vrkcal je 2300 turistov in bil po velikosti trikrat manjši od sedanjih velikank.
    Potopili so ga angleški bombniki in sedaj leži na dnu slovenskega morja, v koprskem zalivu.
    Posledice brodoloma Costove križarke pri toskanski obali bodo hude tudi za gospodarstvo. In ne samo zato, ker turisti odpovedujejo potovanja, čeprav so sedaj za polovico cenejša. Pač pa zato, ker so italijanskim ladjedelnicam že preklicali naročila še nadaljnjih dveh podobnih ali celo večjih ladij. Tako bo kapetan Schettino kriv tudi za to, da bo stotine, morda tisoče, ljudi brez dela v prihodnjih letih.