TAV? Ne, hvala! Niti na Krasu.

Kratico TAV, ki pomeni hitro železnico, sedaj poznajo prav vsi. Posebno še, odkar vsa javnost pozna upor prebivalcev doline Susa, po kateri naj bi stekla hitra železnica skozi tunele in čez viadukte, uničila lepo dolino zato, da bo vlak iz Liona v Turin prispel 13 minut prej. Trinajst minut! 
notav

{jcomments on}

A ni grozno, da policija tepe ljiudi in premier Monti žuga ljudem za teh usranih 13 minut? Kaj bomo dosegli s tem, posebno še, če pomislimo, da načrti TAV, petega evropskega kodidorja in osi Barcelona – Kijev, stanejo desetine in desetine milijard evrov, akr v času splošnega varčevanja niso mačje solze. 

Zamisel o železniški osi Barcelona – Kijev nastane takoj po padcu berlinskega zidu in sistemov realnega socializma na vzhodu. Tedaj začne italijanski zunanji minister Gianni De Miochelis razlagati, da Evropa potrebuje naglo železnico od Barcelone skozi Benetke do Kijeva, po kateri naj bi prevažali potrošno blago za revne prebivalce bivših socialističnih držav. In to os, TAV, naj bi zgradili v nekaj desetletjih, recimo tja do leta 2020 ali celo pozneje… 

V resnici so stvari šle po drugi poti. V vzhodno Evropo ni šlo potrošno blago, pač pa so tam začeli graditi tovarne in se je proizvodnja selila bliže potrošnikom. Čemu voziti blago tako daleč, če ga poceni izdelaš na terenu samem? 

Vendar je faraonski načrt ostal, pa čeprav po obrokih. Iz Pariza do Turina ima še smisel, na daljšo razdaljo več ne, vsja za potnike, ki lahko poceni letijo. Vlaki služijo tudi za prevoz blaga, vendar tako, da nanje naložijo težke tovornjake, da se ponoči vozijo po železnici, podnevi pa po avtocestah. 

Tudi toki blaga ne gredo več od zahoda proti vzhodu, pač pa priteka potrošno blago iz Indije in Kitajske k nam, v Evropo. Predvsem po morju in iz sredozemskih pristanišč proti severu, z vlaki. Bolj smiselni so torej dobri tovorni vlaki proti severu in ne stara izmišljena os Barcelona – Kijev.

In vendar v Italiji vztrajajo pri teh načrtih, kakor vztrajajo pri mafijskemu gospodarstvu dragem načrtu mostu preko mesinskega preliva. 

V Dolini Susa prepričujejo ljudi s pendreki, kaj pa bo pri nas? Pozabljamo, da TAV rine tudi v naše kraje, čeprav sosednje Slovenije bogvekaj ne briga. Sprva so načrtovali hitro železnico preko spodnje Furlanije do Ronk, nato pod Sabliči v nabrežinski Kras in nato dalje, po 35 km dolgem tunelu, mimo Glinščice in pod Socerbom do Divače. No, zdi se, da so vsaj zadnji krak načrta spremenili in naj bi vlaki vozili po Krasu do Sežane in Divače. 

Svoj čas je nekdo rekel, da bi se v tem primeru splačalo speljati hitro železnico kar mimo Gorice do Nanosa, in tu skopati tunel do Ljubljane. 

Ali pa bi prenovili in posodobili staro železnico, ki povezuje Gorico s Sežano in Divačo mimo Štanjela, po kateri sedaj vozi le malo kompozicij. 

Ključno je tudi vprašanje povezave med tržaško in koprsko luko. 

Da o odrezanosti Trsta od celotnega srednjeevropskega zaledja in Italije sploh ne govorimo. 

Vendar se vrnimo k načrtu TAV preko nabrežinskega Krasa. Ne samo da je predvideno uničenje majhne vasice Sabliči v doberdobski občini, pri Nabrežini naj bi zgradili čez dolino viadukt, preko katerega bi vlaki ropotali dan in noč. Med gradnjo in kopanjem tunelov pa bi preko kraških vasi vozilo približno 400 tovornjakov s kamenjem in gruščem na dan. 400 na dan, to pomeni povečati nevaren promet in zagotoviti desetletje trušča in hrušča po naših vaseh, ki bi pozabile, kaj pomeni nočni mir. 

Da o omejevanju lastninskih pravic na kraških parcelah ne govorimo. Skratka, to, kar se dogaja sedaj v Dolini Susa bo lahko naša vsakdanja stvarnost že čez kakšno leto. 

Zato je prav, da se o tem pogovarjamo že sedaj in da se pripravimo, kako ravnati v tem primeru. Veliko besede bi imela Dežela, zato ni vseeno, kdo ji bo vladal čez leto dni in kakšno stališče do TAV imajo posamične stranke. Demokrati, naprimer, ki dosledno podpirajo načrte hitre železnice, na krajevni ravni pa najraje slepomišijo. 

Recimo raje, da Italija ne potrebuje teh ultramodernih hitrih železnic, medtem ko je ves železniški sistem tak, kakršen je bil pred sto leti. Raje bi, po nemškem zgledu, modernizirali obstoječe železniško omrežje in pustili načrte o naglih železnicah pisateljem fantapolitike, kamor spadajo tudi drugi načrti, recimo uplinjevalniki.