Grčija je klonila izsiljevanju finančnega kapitala. Druge zaporedne parlamentarne volitve so namreč dale majhno, komaj zaznavno prednost stranki Nove demokracije, se pravi desnici, ki bo sestavila novo vlado samo zato, ker imajo tudi Grki svinjski volilni sistem, saj daje prvi stranki 50 poslancev prednosti.
{jcomments on}
Skratka, oblast so tako prikrojene volitve vrnile tistim, ki so glavni krivci za sedanje kritično stanje na polotoku, rastočo revščino in obup mladih. Uspeh je desnica dosegla tudi z izsiljevanjem nemške kanclerke Merkel in vseh občil, ki so poudarjale, da bi zmaga levice pomenila izgon iz „evroobmočja“, češ da se o pogojih vračanja dolga ni mogoče pogajati. In da v EU še naprej ukazuje trojka, ki jo sestavljajo evropska banka, svetovni monetarni sklad in evropska komisija.
Desničarska Nova demokracija je zbrala manj kot 30% glasov, z nagrado 50 poslancev pa bo glavna stranka v državi. Povezala se bo s psevdosocialisti stranke Pasok (podobni našim demokratom) in sestavila vlado, morda kar pod vodstvom kakega „tehnika“, torej neposrednega zastopnika bank in kapitala. V opoziciji ostane levica, v kateri tokrat prevladuje Syriza, koalicija manjših levih in okoljevarstvenih gibanj, ki je v volilni kampanji nastopala dokaj zmerno, saj je obljubljala le nova pogajanja z EU, a so jo občila oklevetala, kakor da bi pripravljala izgon Grčije iz EU in evrocone, kar naj bi pomenilo gospodarsko katastrofo. Ljudje so se prestrašili. Na levici pa je Syriza vendar zbrala kakih 27% glasov, le peščico manj kot ND, tudi zato, ker jo je podprl del tradicionalnih volilcev KKE, grške komunistične partije. Ta je Syrizo pozivala, naj v okviru varčevanja napove izstop države iz pakta NATO, ki ji vsiljuje drage nakupe orožja in opreme. Gotovo pa je, da bi skupna lista Syriza-KKE-SD zbrala vsaj 35% glasov in vladala v Atenah. Toda prevladale so razlike in polemike, kakor se pogostoma dogaja na levici.
Grčija je vsekakor lekcija za vse, tudi za nas v Italiji, kajti prav je, da si nalijemo čistega vina. Ločevanje na levici je bilo tudi tokrat škodljivo, finančni kapital pa ve, kako vsiliti enotnost in zavezništva celo nekdaj zagrizenim sovražnikom, kot so bili voditelji ND in Pasok.
V Italiji bi morali razmišljati o enotnosti ali vsaj kartelnemu zbliževanju med komunisti, Vendolovo SEL in Di Pietrovo IDV, da bi skupaj pritisnili na demokrate in jih prisilili, da se odločijo, ali bodo na strani velekapitala ali delavcev (zaposlenih in ne). Izkušnja Montijeve vlade dokazuje, da je DS še vedno sredi reke in ne ve, na kateri breg bi šla.
Drug zaključek, ki izhaja iz grških volitev, pa je, da v tej krizi kapitalizma in v tem evropskem sistemu pojmi suverenosti, neodvisnosti in svobode narodov nimajo več nobenega pomena. Vse je podrejeno koristim kapitala, dobička, bank in njihovih lakajev. Ni je države, ki bi lahko rekla, da samostojno odloča o lastni usodi. Mednarodno povezovanje alternativnih, protikapitalističnih sil, je torej moralna in politična dolžnost vseh, ki želijo spremeniti razmere in izboljšati življenjske pogoje lastnih narodov. Temu smo nekoč rekli internacionalizem, ki očitno pridobiva na aktualnosti. Morali bi začeti že v Evropi.
