(Foto: Tomaž Skale)

{jcomments on}

Temu so sledili zasedba trga pred borzo, zasedbe fakultet, protesti proti mednarodnemu trgovinskemu sporazumu Acta, akcije pred bankami, ministrstvi in predstavništvom evropske komisije ter letošnji veliki protest javnih uslužbencev pred vlado in parlamentom. Ljudstvo je kazalo dobro kondicijo. Ko pa je parlament prišel do ključnega odločanja o zakonu o uravnoteženju javnih financ (Zujf), se »ulica« ni zgodila. Zdelo se je, da so ljudje raje počakali na to, kaj jim bo megazakon – ki ga niso prebrali, kaj šele razumeli, niti vsi poslanci, ki so o njem glasovali – dokončno prinesel. Danes je jasno, da je prinesel nizke socialne standarde in negotovo prihodnost, medtem ko je govorjenje politikov o nujnosti zategovanja pasov vse bolj politična floskula. Država varčuje na plečih običajnih državljanov, od otrok v vrtcih do upokojencev, ter znižuje kakovost uslug javnih sistemov, zdravstva, šolstva, sociale, medtem pa nagrajuje politično-ekonomske elite in se uklanja diktatu mednarodnih finančnih trgov. Zdaj bodo morali ljudje z Zujfom preživeti. Odprlo pa se je vprašanje, ali ne bi bilo morda bolje (z masovnim protestom) preprečiti, kar je treba kasneje zdraviti.

Vendar kako? »Ljudje se vedno mobilizirajo okoli določenega, zelo konkretnega projekta. Teoretska abstrakcija pri tem odpade,« pravi Miha Kordiš, eden od idejnih vodij študentskega protestnega gibanja. Med drugim je bil v prvih vrstah lanske zasedbe filozofske fakultete. »Izhodišče so pritiski, s katerimi imajo ljudje opraviti vsak dan. Zavedati se moramo, da neoliberalni zdravi razum, na katerem pa ni prav nič samoumevnega, drži roko nad javnim diskurzom. Zato je treba krepko premisliti, kako situacijo ljudem predstaviti. Vhodna točka so ravno problemi, s katerimi se ljudje soočajo iz dneva v dan.« Ozadij teh problemov ni težko razumeti, pravi Kordiš. »Ljudje razumejo, da so težave, ki jih imajo različni družbeni segmenti, pravzaprav zgolj različne manifestacije istega problema, ki ima skupen izvor. Zavedajo se, da je problem drugega hkrati tudi njihov problem. Vendar to ne pomeni, da je mogoče opozorila o problemu kar tako vreči v javnost. Prej je treba premisliti, kako bo obravnavan glede na dominantni diskurz.« Kaj obvelja za ta skupen izvor, je ne nazadnje, vulgarno rečeno, stvar interpretacije, opozarja Kordiš. »So skupni izvor problemov banke, šefi in kapitalizem kot sistem ali priseljenci ter leni Grki?

Meja med tema dvema perspektivama je tanka, desni populizem pa preprost in močan.«

<
Revščina širših družbenih slojev je večna tema, s katero se ukvarjajo kritiki kapitalizma. Pri tem pomaga branje Marxa. “Mislim, da gre danes ne le za tisto pravo, skrajno revščino, temveč tudi za tisto, kar sociologi imenujejo relativna revščina, marksisti pa beda kot zgodovinska specifičnost kapitalizma,” pravi sociolog, sodelavec Delavsko-punkerske univerze Primož Krašovec. “Gre za razliko med tistim, kar Marx imenuje moralno-zgodovinske potrebe ljudi, in možnostjo njihove zadovoljitve. Ta prepad se danes povečuje in je razlog za vse večjo jezo množic, saj kljub temu, da ves čas in vse več delamo, ne dosegamo materialnih in kulturnih standardov, ki jih upravičeno pričakujemo. Kot odgovor namesto pripravljenosti na sistemske spremembe dobivamo moraliziranje o lenobi in pomanjkanju podjetniškega duha.” Krašovec sicer ocenjuje, da Slovenijo, kot tudi druge postsocialistične države, hromi politična desocializacija. “Po dvajsetih letih poudarjenega individualizma in vere, da je odrešitev posledica individualnega zveličanja skozi delo, je danes vse bolj jasno, da ljudje, ki so vse življenje delali denimo v težki industriji ali pa tudi v javnih službah, čez noč ostanejo brez delovnih mest. Torej je očitno, da je problem drugje. A težko se je kolektivno organizirati po tem, ko se je uveljavilo prepričanje, da so množične demonstracije in stavke relikt socializma.”
Krašovec opaža, da je mobilizacija protestov otežena tudi zato, ker boj za preživetje zahteva “ogromno energije, prisilnih nadur, dela čez konec tedna”. Tako ostane malo časa in moči za aktivizem. “Po drugi strani tudi soočenje z državno administracijo in z bonitetnimi agencijami zaradi razlike v realni politični moči deluje deprimirajoče. Proti sebi imaš vojsko profesionalcev, ki so dobro plačani zato, da rinejo države v dolžniško krizo na eni in da načrtujejo varčevalne ukrepe na drugi strani. Nasproti pa jim stojijo atomizirane množice, ki imajo potencialno ogromno moči, a se je ne zavedajo in je ne znajo uporabiti.”

Kljub opisani brezizhodnosti pa je sociološkim teoretikom (ponovno oziroma še vedno) jasno, da narava kapitalizma, ki sam od sebe proizvaja ciklične krize, ne ponuja perspektivne prihodnosti, temveč kvečjemu vedno novo vračanje istega. Že na začetku 20. stoletja se je prav zato zgodila socialistično-komunistična revolucija. “Revolucija bi bila seveda nujna, če bi hoteli kapitalizem preseči,” je v intervjuju za Dnevnik povedal dr. Michael Burawoy, svetovno znani marksistični etnograf in sociolog, ki že štirideset let preučuje položaj delavskega razreda v kapitalizmu in socializmu. “Revolucije se dogajajo na različne načine. Eden od njih je evolucija, postopno spreminjanje civilne družbe. Drugi način je frontalen napad na državo.” Vendar Burawoy pravi, da je nasilje stvar preteklosti. “Morda je spopad še mogoč v avtokratskih režimih (denimo na Bližnjem vzhodu, op.p.), na globalni ravni pa takšnih revolucij ni več. Zdaj morajo biti utemeljene v gibanjih, ki si zamišljajo drugačno politiko. Ta boj je dolgotrajen in zahteva potrpežljivost.” Burawoy takšen potencial vidi v gibanju Okupirajmo. “Verjamem, da [gibanje Okupirajmo] ne bo izginilo. O tem, ali se bo razširilo, pa je še prezgodaj govoriti. Kaj šele o tem, kako se bo odzvala država.”