Janševa vlada je, brez soglasja parlamenta, sklenila, da bo 23.avgust odslej dan, posvečen žrtvam totalitarizmov. Nekako kot znani „Dan spomina“ na fojbe in istrske begunce, ki ga je – tokrat z zakonom – sklenil italijanski parlament.

Spomin na žrtve totalitarizmov je priporočil evropski parlament, ko so vanj vstopili pred nekaj leti tudi poslanci iz držav bivšega sovjetskega bloka. Resolucija je vsekakor dokaj zmerna in poudarja, da ne kaže posiljevati zgodovine. Vendar tega Janša in njegovi somišljeniki niso upoštevali. V času izganjanja rdeče zvezde s proslav, preimenovanja vojašnice narodnega heroja ranca Rozmana Staneta in odvzemanja pokojnin bivšim borcem NOB, se je Janši in njegovim mudilo tudi s tem praznikom, da bi tako še hitreje stopali na poti revidiranja zgodovine in rehabilitacije sodelovanja z nacifašisti.

{jcomments on}

Ne gre za pretiravanje, kot najbrž dobro ve vsak, ki sledi dogajanju v „matični domovini“. Tu se z gospodarsko krizo ne ukvarjajo, saj bodo prej ali slej zanjo krivi… Judje, oziroma njihov nadomestek, jugo-Čefurji in izbrisani.

Tako se je oglasil stari Ivan Oman, nekdaj član predsedstva Slovenije in idejni vodja kmečke zveze, SLS in Nsi, se pravi slovenskih klerikalnih strank. V javnem govoru na proslavi obletnice ustanovitve vaških straž, bodoče „Milizia volontaria anticomunista“ pod italijansko komando, po domače znana tudi kot bela garda, je namreč razvil tezo, da sta med drugo svetovno vojno delovali na slovenskih tleh dve vojski: boljševistična, ki se je borila za komunistično revolucijo in druga, domobranska, ki naj bi se borila za demokracijo.

Skladno s temi blodnjami smo zasledili v tedenskem glasilu Janševe stranke dolg članek o domobrancih kot borcih za demokracijo in slovenstvo, ki da so vzeli orožje iz rok Nemcev in Italijanov samo zato, ker ga drugje niso dobili, hoteli pa so se boriti za zahodno demokracijo. (Res škoda zanje, da tega niso razumeli Angleži, ki so jih po vojni vrnili v Jugoslavijo, kjer jih je dočakala kruta kazen za izdajstvo lastnega naroda.)

23.avgust v očeh Janševih somišljenikov (in žal, tudi večjega dela katoliške cerkve) pomeni torej rehabilitacijo kolaboracije z nacifašizmom in nikakor ne obsojanje totalitarizmov, ki naj bi bili – po zdaj aktualnih teorijah – vsaj trije: fašizem, nacizem in komunizem. V Sloveniji se kajpak obsoja samo zadnji, medtem ko naj bi bilo sodelovanje s prvima dvema legitimno in celo „demokratično“.

Kaj bi se zgodilo, če bi Hitler in Mussolini zmagala v drugi svetovni vojni, vemo dobro prav vsi. Slovenskega naroda bi najbrž ne bilo več. V Ljubljanski pokrajini bi nas asimilirali, izgnali na Rab ali kakorkoli zatrli kot mrčes (Duce v Gorici), na Štajerskem in Gorenjskem pa je itak veljal Hitlerjev ukaz (Naredite mi to deželo spet nemško) in bi nas v najboljšem primeru izgnali v Srbijo, sicer pa bi končali v krematorijskih pečeh ali kot sužnji, saj je to usoda, ki jo Mein Kampf namenja Slovanom.

Janševci pozabljajo vsekakor, koliko gorja je fašizem storil Primorski in primorskim Slovencem. Padla je krinka in sedaj se ne skrivajo več niti za Tigrom, saj so tudi Tigr izgnali z državnih proslav. Morda zato, ker je leta 1936 podpisal pakt o zavezništvu s KPI.

In če smo že pri totalitarizmih, povejmo nekaj besed še o četrtem, ki se ga nikjer ne omenja, a je tisti, ki je človeštvu prizadel še najbolj gorja in največje število žrtev. To je katoliški klerikalizem, ki je odgovoren za goreče grmade, pregon čarovnic in krivovercev (tudi Slovenec je gorel na rimskem Campo de’ Fiori), da o pokolih domorodcev v Ameriki in drugod po svetu ter blagoslavljanju fašističnih vojn in režimov sploh ne govorimo.

Toda v Sloveniji govorijo le o komunizmu, kakor če bi prav slovenski družboslovci pred kratkim ne objavili odmevno študijo, ki dokazuje, da je jugo-slovenska inačica komunizma bila res totalitarna v prvem desetletju po vojni, potem pa, z razvojem samoupravljanja in odpiranjem v svet o pravem totalitarizmu ni mogoče več govoriti. Objaktivnost pri proučevanju zgodovine bi pričakovali pri vseh Slovencih, ne samo pri tistih, kot je Janša, ki se je prej hinavsko predstavljal kot zagrizen komunist in je vodil romarje na avnojsko pot do Jajca. Ali pa je šlo le za kariero, za ljubi kruhek?

Res pa je, da drsi Slovenija v krempljih desnice v nov totalitarizem, ki ga označujejo rasizem proti južnjakom, nestrpnost do NOB in njenih nosilcev, predvsem pa sovražni govor in način pisanja, ki je že presegel vse meje dostojanstva in omike. Gonja proti Jožetu Pirjevcu je dovolj zgovorna.