Demokratska stranka je končno spoznala, da ji Montijeva recesivna politika zaščite interesov kapitala ne prinaša političnega dobička, pač pa krepi desnico. Na volitve se pripravlja računajoč na zavezništvo s Casinijevimi demokristjani in ostalo (tudi Finijevo) sredino, brez levice, kvečjemu s priveskom Vendolove SEL.

{jcomments on}

Težave ima tudi z volilnim zakonom, odkar je spoznala, da ji volilni sistem brez vnaprejšnjih koaliciji dejansko onemogoča primarne volitve, saj bi stranke nastopale brez premierskega kandidata in bi ga izbrale šele s pogajanji po volitvah.

Od tod iskanje novega volilnega modela, ki pa ni za obzorjem, saj PD noče preferenc, vztraja pa pri visokem vstopnem pragu, da prepreči prisotnost levice v parlamentu. Najraje bi se znebila tudi Di Pietrove „Italije vrednot“, ki ostaja sedaj edina opozicijska sila v zbornici in senatu.

Če pomislimo, da so v petdesetih letih imenovali „legge truffa“ predlog krščanske demokracije, da bi koalicija, ki bi prejela na volitvah 51 odstotkov glasov prejela še peščico poslancev, da bi mirneje vladala, so vsi sedanji predlogi ne samo goljufija, pač pa res prava svinjarija. Pisani na kožo sedanjih vladajočih strank.

Vendola je v škripcih, saj je pred nekaj tedni izjavil, da sprejema zavezništvo z UDC in torej izločitev IDV ter levice. Vse za stolček, seveda, vendar ni računal na svoje članstvo, ki se je uprlo, da je moral apulijski guverner preklicati svoje izjave in poudariti, da s Casinijem ne bo stopal v vladna zavezništva. Demokratu Renziju, ki ga je spomnil, da je pred 14 leti pomagal rušiti Prodijevo vlado in s tem odprl vrata Berlusconiju, je Vendola odgovoril, da se bo Prodiju odkupil tako, da ga bo predlagal za predsednika republike. (No, zarečenega kruha se je marsikdo prenajedel.)

Medtem pa se desnica zbližuje in Berlusconi celo najavlja svojo udeležbo na volitvah. S takimi zmedenimi nasprotniki bi mu morda celo uspelo zmagati in se vrniti v Palačo Chigi. Pri te pa, kakor Beppe Grillo, ne izbira sredstev, saj omenja izhod iz evroobmočja in vračanje k liri, kar bi kajpak koristilo bogatim, revnim pa gotovo ne.

V italijanski družbi medtem narašča nemir. Ljudje nimajo več denarja, brezposelnost narašča, država pa lakomno pobira tam, kjer je malo, pri revežih in družinah. Kmalu bo drugi obrok IMU, nato plačilo dohodninskega davka, bencin pa stane že 2 evra liter. Voziti se na delo je pravi luksuz, javnih sredtev pa je malo.

V teh pogojih nastaja v sindikatih potreba po splošni stavki, o kateri govori Camussova (Cgil), levica pa se pripravlja, da bo zbrala podpise za referendum, ki naj izniči ukrepe proti delavskim pravicam (člena 8 in 18), ki sta jih vsilila Monti in Fornero. Gre za dejansko sprostitev odpuščanja z delovnega mesta in normo, ki gospodarjem dopušča, da se po mili volji požvižgajo na podpisane delovne pogodbe.

Podpise bodo zbirali FIOM, Zveza levice, SEL in Italija Vrednot. Pomagala bodo tudi razna gibanja, ki delujejo v družbi in dnevnik Manifesto.

Zanimivo je, da se je Demokratska stranka spet razklala in to na čuden način. Bivši sindikalist in evropski poslanec PD Cofferati je referendum podprl, medtem ko mu nasprotuje gospodarski referent PD Fassina, ki je nekoč veljal za levičarja, a se očitno boji za svoj stolček v parlamentu, zato trobi v isti rog kot Fornerova.

Podpise bo najbrž treba zbrati do zime, sicer pa bo k letu referendum nemogoč, ker so parlamentarne volitve in ustava ne dovoljuje hkratnih političnih volitev in referenduma. Zato bo šele pomladi 2014. Vendar bo enotnost, uresničena pri zbiranju podpisov za referendume, koristila pri snovanju volilnih zavezništev.