Tako torej. Na bazovski gmajni je skupina ljudi izžvižgala slovensko ministrico Ljudmilo Novak. Žal je s tem bil ustvarjen precedens, ki bo odslej dopuščal vsakomur, da glasno izraža svoje nestrinjanje na proslavi, ki je doslej veljala kot zgled enotnosti med primorskimi Slovenci. Recimo, da je neke dobe tako konec.

{jcomments on}

 

Ni naključje, da so SSO in Ssk nemudoma ožigosali govor Goričana Igorja Komela kot nekakšen volilni golaž, vsi pa so hiteli izražat solidarnost gospe ministrici za Slovence po svetu.

Vprašajmo se, torej, kaj je privedlo te ljudi, v glavnem bivše borce NOB, da so glasno oporekali ministrici Janševe vlade? Morda zato, ker omalovažuje pomen partizanstva, poveličuje izdajalsko početje bele garde in vnaša nove razdore med Slovenci, ali pa zato, ker pehajo Slovenijo v brezdno in revščino, le da zaščitijo koristi evropskega kapitala?

Vsekakor ni bilo lepo slišati žvižganje. Predvsem zato, ker se to v Bazovici ni nikoli prej dogajalo. Nestrinjanje lahko izrazimo s tišino, brez ploskanja, ali pa z mrmranjem. To bi najbrž bilo razumljivo in nesporno. Vendar pa je govoriti o hudem incidentu malce pretirano.

Le nekaj pripomb k govoru gospe ministrice Novakove. Dosledno je bazovske junake imenovala „žrtve“, kakor da njihova dejanja niso bila junaška. Morda celo moralno oporečna.

Potem je značilno pretirano poudarjanje, da so bili to borci za slovenstvo in Slovenijo. TIGR je bil organizacija primorskih Slovencev in Hrvatov, eden izmed ustreljenih je bil Hrvat, kakor pred njim Vladimir Gortan. Po pričevanju prof. De Henriqueza, ki je prisostvoval usmrtitvi, so bazoviški junaki tik pred streli eksekucijskega voda zakričali: „Živela Jugoslavija! Viva la Jugoslavia!“ Ni kaj reči, to je zgodovina, ki je ne gre spreminjati. Navsezadnje so se tigrovci borili za Jugoslavijo in za pravice slovenskega naroda v njenem okviru. Kaj se je z Jugoslavijo zgodilo pol stoletja pozneje, se jih ne tiče.