Sredi oktobra se prične zbiranje podpisov za sklic dveh referendumov o delavskih pravicah v Italiji.
Zanje daje pobudo širok krog organizacij in strank, od sindikata kovinarjev CGIL do borčevske organizacije VZPI-ANPI, tja do komunistične Zveze levice, Vendolove SEL, Di Pietrove Italije Vrednot, združenja za zaščito skupnih dobrin ALBA, zelenih in toliko drugih. Napredne sile so vendar našle skupen jezik v bran pravic državljanov in v sozvočju z ustavnim načelom, da je Italija demokratična republika, ki temelji na delu.

{jcomments on}

Referendum naj bi odpravil zakonodajo o prožnejših odpustih z dela v brk 18. členu Statuta o pravicah delavcev, kakor jo je vsilila ministrica Elsa Fornero ter 8. člen zadnjega Berlusconijevega finančnega manevra, s katerim imajo delodajalci pravico, da se požvižgajo na kolektivne delovne pogodbe.

Kdor je sledil letos spomladi polemiki o spreminjanju 18. člena o odpustih se gotovo spominja, kako sta Fornerova in Monti vztrajno poudarjala, da bo večja prožnost pri odpuščanju z dela omogočila tudi večjo zaposlenost mladih. Rezultat je na dlani: uradna nezaposlenost je v Italiji trenutno 11%, konec leta pa pričakujejo skok do 13%. Na jugu je brez dela polovico mladih! Naj nas torej čudi, če narašča dejavnost kriminalnih združb? Rekli so tudi, da bodo z „reformo“ poenostavili sistem zaposlovanja mladih, v resnici pa ostaja nespremenjen: atipičnih oblik dela je 46, kot prej. Delodajalci pa sedaj veselo mečejo na cesto bodisi sinove in hčere, kakor tudi očete in matere, ki so nekaj let pred upokojitvi potisnjeni v obupno stanje.

Montijeva politika rezov in varčevanja ni obrodila otipljivih sadov, kvečjemu le na računovodski ravni, kajti prav ima Noam Chomski, ki je prav v Trstu poudaril, da se recesije ne rešuje s pretiranim varčevanjem, oziroma zaščito bank namesto ljudi.

Še več. Monti je pred kratkim izjavil, da je za nizko zaposlenost v Italiji kriv Statut o pravicah delavcev. Gre za pomembno pridobitev „vroče sindikalne jeseni“ leta 1969, ko je parlament na pobudo socialističnega ministra Brodolinija sprejel Statut, ki je urejal odnose med delodajalci in delavci v podjetjih nad 15 zaposlenih. Bil je italijanska inačica socialne države, kakor v Nemčiji sodelovanje sindikatov pri upravljanju fabrik.

Izkušnja s Fiatom dokazuje, da so italijanski kapitalisti sesali državne podpore, dokler je bilo mogoče, nato pa zbežali na tuje in svoje delavce puščajo na cedilu. Vlade so pri tem nemočno gledale in tuhtale, kaj bi lahko še ponudile v zameno za ohranjanje skromnih privatnih naložb in industrijskih dejavnosti. Pogostoma so zamižale ob davčnih in socialnoskrbstvenih utajah.

Pomladanska ukinitev sodne zaščite pred neupravičenimi odpusti z dela je bila tudi posledica Marchionnejevega izsiljevanja, ko je v zameno za obljubljenih 20 milijard naložb v italijansko avtomobilsko industrijo vrgel iz svojih obratov večinski sindikat kovinarjev FIOM CGIL.

Najbrž ni naključje, da je zadnje mesece skoraj 90% odpuščenih z dela bilo sindikalno aktivnih, predvsem članov tovarniških svetov in delavskih zastopnikov. Medtem pa Fornerova predlaga, naj bi sprostili odpuste tudi v javnem sektorju, se pravi šolstvu, zdravstvu, krajevnih upravah itd.

Reforma Monti-Fornero za neupravičene odpuste predvideva le denarno odškodnino, medtem ko je Statut o pravicah delavcev dal sodnikom pravico, da odpuščenega vrnejo na svoje delovno mesto. To je bilo jamstvo, zaradi katerega je bilo število neupravičenih ali diskriminacijskih odpustov zelo majhno, saj delodajalci niso hoteli tvegati sodne obravnave.

Referendum, za katerega moramo zbrati potrebnih pol milijona podpisov, vrača torej stvari na svoje mesto in zaposlenim večjo gotovost. To pa je v interesu vseh, tudi mladih, ki delajo s terminskimi pogodbami a upajo, da bodo prej ali slej dobili stalno delovno mesto. Zaščita pomeni zanje pravico upati v svojo bodočnost.

Drugi referendum predlaga ukinitev zloglasnega 8.člena Berlusconijevega poletnega finančnega manevra, kjer je zapisano, da smejo delodajalci obiti določila kolektivnih delovnih pogodb in drugih zakonskih norm, ko gre za delovne urnike, zadolžitve na delu, odpuščanje itd. Zadostuje soglasje večinskega sindikata v podjetju. Zgled so bili prav Marchionnejevi „referendumi“, ko je izsilil soglasje za nove delovne pogoje v zameno za (neuresničeno) obljubo, da bo ohranil raven zaposlitve in dejavnost Fiata v Italiji.

V bistvu pa to pomeni srednjeročno odpravo kolektivnih delovnih pogodb, na katerih temelji ves sistem odnosov v gospodarstvu. Zmaga na referendumu bi pomenila, da imajo delavski sindikati spet pogajalsko moč pri sklepanju kolektivnih pogodb, sicer bodo zaposleni, delavci in uradniki, prepuščeni na milost in nemilost svojim gospodarjem.

Veliko je ukrepov Montijeve vlade in njene parlamentarne večine, s katerimi javnost ne soglaša. Mednje spada pretiran in krivično odmerjen davek na stanovanjske objekte (IMU), za katerega plačujemo že drugi obrok. Ustava ne dovoljuje referendumov za ukinitev davkov, vendar bi uspeh referendumov o delavskih pravicah bil jasno sporočilo vladi in njeni večini, da je napočil čas, ko bi bilo treba spremeniti korak in denar iskati tam, kjer ga je preveč, ne pa pri preprostih ljudeh in družinah.

Skratka, referenduma, ki ju predlagamo, želita poudariti ustavno načelo enakopravnosti med delavci in delodajalci, da moč bogastva ne bo prevladala nad demokracijo.

Podpise bomo zbirali do božiča na trgih in županstvih. Pohitite. Gre za kakovost življenja bodočih rodov.

Stojan Spetič