V Dolini so predstavili dvojezično knjigo “Zgodbe mojega življenja”, ki jo je po pripovedih partizana Draga Slavca uredilBoris Pangerc. Na javni predstasvitvi, vpričo velike množice, je spregovoril tudi pesnik Ciril Zlobec. Predsednica pokrajinskega odbor borčevske VZPI ANPI Stanka Hrovatin je prebrala pismo predsednika prof. Smuraglie, knjigo in lik partizana v dveh – jugoslovanskem in italijanskem – odporništvu pa je orisal Stojan Spetič.

 

{jcomments on}

Ko je italijanski parlament sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja ratificiral osimski dogovor z Jugoslavijo, je v poslanski zbornici komunist Giancarlo Pajetta omenil tudi Dolino in njen spomenik padlim. Obiskal ga je in obstal ob spoznanju, da je tako velik in dolg, ker bi sicer na njem ne stala imena padlih za svobodo iz dolinske občine. Teh je tristo, če ne celo več.

Vsak izmed teh padlih, borcev, deportirancev, žrtev fašizma ali vojne vihre, je imel svojo življensko zgodbo, ki se je v nekem trenutku pretrgala. Bili so različnih starosti in bi torej njihova zgodba bila lahko daljša ali krajša, vsekakor bogata na izkušnjah, spoznanjih, razočaranjih in hrepenenju. Vsak izmed njih bi lahko napisal svoje dogodivščine. To bi bila lahko pomembna stran naše skupne zgodovine, ki bo vedno – ob splošnih ugotovitvah in ocenah – mozaik osebnih pričevanj.

Za ta mozaik smo v marsičem prikrajšani, posebno sedaj, ko zaradi časovne odmaknjenosti in spremenjenih družbenih in političnih razmer padajo na ta skupen, izrečeni ali zamolčani spomin negativne ocene, klevete, obsodbe in poskusi sprevračanja vrednot, ki so dali novo obličje sedanjemu svetu in Evropi v njem.

Prav zato je prav, da preživeli pričevalci te naše zgodovine, iz katere še danes črpamo navdih pri pomembnejših izbirah, posredujejo svoj spomin skupnosti, ki ga bo osvojila in posredovala v čas, ki prihaja.

Knjiga spominov Draga Slavca je zato pomembno in bogato pričevanje.

Drago ima vsekakor dober spomin, toda pomagalo mu je predvsem dejstvo, da je svoje življenje posvetil visokim ciljem in skupnosti, v kateri je doraščal iz otroka v mladeniča in moža. Njegova zgodba je kakor vijolina v orkestru, včasih solistična, drugič pa uigrana v simfonijo zvokov in občutkov. Pripovedoval jo je tisočkrat, vsem, ki so jo hoteli in želeli poslušati. V svoji kantini, časopisom ali radiu. Bili so fragmenti spominov, ki šele sedaj, s knjigo, dobijo skoraj dokončno podobo, z vsemi odtenki in razmišljanji, ki jih je narekovala modrost zrelih let.

V njegovih zgodbah vstaja pred naše oči predvojna Dolina, njeni ljudje,

Vse se je takratnim otrokom dogajalo takoj, v letih, ko današnji šolarji gledajo risanke, poslušajo pravljice in berejo Piko Nogavičko. Osnovnošolec Drago se že tedaj spoprime s fašizmom, ki je potisnil naše kraje pod svinčeno kapo zatiranja in krivičnosti. Uničil je uniformo balille, čeprav bi mu najbrž hlače še prišle prav, saj je nosil stare in zakrpane. Bežal je pred karabinjerji in sodeloval pri prvih sabotažnih akcijah na Gorici.

Obenem je svojo mladost preživljal skupaj z vrstniki med pašo, prvimi zaposlitvami in vztrajnim ohranjanjem vaških izročil, začenši s petjem in Majenco.

Sledilo je delo v mestu. Drago je bil urnih rok in bistre glave, dela mu ni manjkalo, niti iznajdljivosti.

Tu moram dodati, da je očitno, kako je bil mladi Drago prijeten in zaupanja vreden fant, ki so ga imeli ljudje radi. Šel je na roko, pomagal, kjer je mogel. Obenem ne skriva svoje radovednosti za vse, kar se je dogajalo okoli njega. Celo to, kako Judje polagajo v krsto svoje mrtvece.

Prišla je vojna. Drago je moral, kakor tisoči vrstnikov cele Primorske, v posebne bataljone v Italijo. Drago je bil pobožen, vendar je v Abrucih naredil križ nad vero in cerkev, ko ga je duhovnik med spovedjo nagovarjal, naj zvesto služi fašistični državi. Ob kapitulaciji Italije in izkrcanju zaveznikov se je podal na dolgo in mučno pot do pete škornja, kjer se je pridružil Prekomorcem in z njimi delil boje, stradanja in junaštva, tja do Bosne, kjer je bil najprej ranjen, nato pa so ga ujeli Nemci.

Ni moj namen obnavljati vsebine knjige, ki jo danes predstavljam, želim pa z vami deliti nekaj občutkov in misli, ki mi jih je branje porodilo.

Pretresljivi so opisi bojev, samotarskega spopada z namškim tankom, lačnega korakanja pred Titom, srhljiv opis obračuna z Nemcem, ki je pred njegovimi očmi z bajonetom ubil mlado bolničarko. Zanimivo pa je tudi spoznanje, da je mlad fant iz Doline, ki je obiskoval samo italijanske šole, začutil v sebi tudi potrebo po kulturnem udejstvovanju, od recitaciji do pisanja okornih pesmi. Bil je sprejet v partijo in to ga je stalo, v nenavadnih okoliščinah, dva tisoč cigaret, ki jih je hranil za očeta.

„Dragane“, kakor so ga klicali soborci, je bil poslan v delovno taborišče v Nemčijo, kjer je postal „kleine Partisan“. Tu je moral delati v laboratorjih, kjer so izdelovali nemške rakete V3.

Od tod mu je z drznim podvigom uspelo prebežati v Švico in od tod se je v Valtellini pridružil tamkajšnjim italijanskim partizanom. Kljub mladosti so mu priznali velike izkušnje jugoslovanskega partizana in zanje je postal nič manj kot Tito. S tem imenom se je po najrazličnejših akcijah in spopadih prebil do konca vojne.

Tudi o tem bi rad povedal nekaj osebnih občutkov. Ta mladi partizan, ki je iz Balkana do Alp občutil vso grozoto vojne, je ves čas ohranil tudi veliko nežnosti in ljubeznjivosti, s katerima se je prikupil vsem, tudi dekletom, ki so ga imela rada. To svojo nežnost, pa tudi občutek za pravičnost, sta mu narekovala tudi trenutke usmiljenja, kakor takrat, ko bi moral postriči lase puncam, ki so se pečale z Nemci. Ukaz je izpolnil, toda ene se je usmilil, ker je imela zelo dolge lase, kakor so mu dopadle. S fašisti pa je bil strog, toda nikoli nečloveški ali krivičen.

In to je odlika naših partizanov in našega osvobodilnega boja, ki je imel v sebi globoko humanistično podlago.

To poudarjam zato, ker v Sloveniji sedaj preganjajo spomin na NOB, prepovedujejo rdeče zvezde, preimenujejo vojašnico komandanta Staneta in sploh sprevračajo zgodovinske vrednote in postavljajo na piedistal narodno izdajstvo. Vse to zaradi trenutnih in minljivih političnih špekulacij, ki žal pljuskajo tudi čez nekdanjo mejo do tukajšnjih prijateljev sedanjih oblastnikov v Ljubljani. Toda Primorska ve, kje ji je mesto v zgodovini, kaj je pretrpela in kako si je priborila svoj pravi obraz. Pred kratkim je to dokazala.

Dragu ni uspelo, da bi si ogledal Dučeja, kako visi na bencinski črpalki na trgu Loreto v Milanu, v treh dneh se je s kolesom prepeljal domov, v Dolino. Medtem so ga že zajele hladne sape povojnih bojev za pripadnost Trsta.

Zato je Drago hitel v Dolino, k svojim. Povsod, kjer so mu ponujali lepo življenje, če bi ostal pri njih, je odgovarjal, da se bo vrnil v domači kraj, v Dolino, ki jo je neizmerno ljubil, kateri se je zavezal za celo življenje. Vasi in širši skupnosti.

Ta neizmerna navezanost na Dolino je izpričana v tretjem delu spominov, ki praktično segajo do današnjih dni. Drago Slavec ni bil samo eden izmed voditeljev komunistične partije, četrt stoletja je bil občinski odbornik, nato pa še prosvetar, spodbujevalec Majence in še marsikaj. Zanimiva je pripoved, ena izmed tolikih, o tem, kako so po vojni zaman skušali pridobiti zapuščeno cerkev za kulturno središče.

Od konca vojne je minilo 67 let, Drago pa je kakor mravlja delal povsod, kjer je bilo treba, da bi bogatil skupnost, najsibodi na področju kulture, športa, kmetijstva, varnosti. Njegova roka je še kako prišla prav med dviganjem maja ali pri gradnji spomenikov v posameznih vaseh. V kleti svoje hiše na Šiji pa je imel in še ima vedno prostor za prijatelje, resno razpravo, partijski sestanek.

Kot je zapisal proti koncu knjige, je Drago prepričan komunist, v duhu gesla „Delu čast in oblast“. Zato hrani srp in kladivo, simbole dela, narejene iz kovine zadnje granate, ki so jo fašisti v Valtellini izstrelili proti partizanom. Kot spomin in opomin.

Nekateri pravijo, da so ideologije propadle. So, če so mišljene kot izkrivljena zavest ali dogma, ne pa kot filozofija, ki jo rojeva praksa, da ponovim Gramscija. In v dneh, ko ves svet preživlja globoko krizo in se rušijo sami temelji kapitalističnega sistema, je prav, da ljudje ne pozabijo, da komunizem ni škrlatna fraza ali recept, pač pa konkretno gibanje, ki trenutno stanje spreminja v iskanju boljšega in pravičnejšega. To je tudi miselna dediščina, ki jo ljudje, kakor Drago Slavec, puščajo mladim pokolenjem. Kajti zgodovino tvori solidarnost pokolenij, ko spomin, vrednote, izkušnje in spoznanja prehajajo in se oplajajo iz roda v rod.

Nikoli ne smemo pozabiti, posebno ne ob branju te knjige, da so svet spreminjali mladi ljudje. Ko je začel svojo borbeno pot je bil Drago mlad, zelo mlad, niti polnoleten ne. In vse, kar je v knjigi opisano, se je dogajalo ljudem, ki so bili tako mladi in so vendar premikali gore, naskakovali nebo, žrtvovali svoja življenja v imenu velikega hrepenenja po svobodi in pravičnosti.

Za to se je vredno boriti tudi danes. In to velja predvsem vam mladim, ki me poslušate. V novih pogojih sprejmite na svoja ramena breme odgovornosti do svoje skupnosti, do vaše Doline.

Sono qui per presentare un libro di memorie, redatto da Boris Pangerc sulla base del racconto di Drago Slavec, compagno partigiano di Dolina, paese e comunità alla quale ha dedicato tutta la sua vita.

Ho detto, parlando in sloveno, che Dolina ha un monumento ai caduti per la libertà che ha impressionato molti visitatori, compresi i dirigenti comunisti Enrico Berlinguer e Giancarlo Pajetta che l’ha ricordato durante il dibattito parlamentare per la ratifica dei trattati di Osimo tra Italia e Jugoslavia.

Il monumento ricorda i 300 caduti per la libertà: partigiani combattenti, deportati, ostaggi, vittime del fascismo. Se ognuno avesse potuto raccontare la propria storia, noi avremmo oggi una storia monumentale, una memoria condivisa e collettiva che invece vacilla sotto i colpi del revisionismo storico, per la distanza temporale e per la generale caduta dei valori.

Parlando con Enrico Berlinguer il nostro compagno Drago Slavec raccontò la propria esperienza di partigiano combattente due resistenze, quella jugoslava e quella italiana, dalla Bosnia alla Valtellina passando per i lager tedeschi. Ed allora esprime un giudizio: “Abbiamo vinto, ma senza la vittoria. Perchè ora comandano gli altri.” Perché alla liberazione non è seguito un periodo di giustizia sociale, non è stata nemmeno rispettata la costituzione italiana che si dice fondata sul lavoro.

Drago esprime così, in sintesi, un giudizio comune a tanti noi ed oggi questo libro racconta la vita di un bambino ai tempi del fascismo, la ribellione ai suoi soprusi, la deportazione nei battaglioni speciali in Abruzzo, seguita, dopo l’ 8 settembre, dall’aggregazione alle Brigate d’Oltremare, i partigiani jugoslavi che combatterono in Dalmazia e Bosnia. Qui Drago marcia davanti a Tito, vendica in battaglia l’infermiera massacrata da un soldato tedesco, viene ferito e poi, qualche tempo dopo catturato dai tedeschi. Svanisce così il suo sogno di diventare pilota della neonata aeronautica militare partigiana. L’amore per il volo verrà premiato per i suoi 70 anni, quando riceverà come regalo un lungo volo in elicottero, concluso proprio sopra la sua Dolina ed il Monte d’Oro.

Evade dal lager tedesco, passa in Svizzera e da li in Valtellina, dove si unisce ai partigiani locali che lo rispettano, malgrado fosse giovanissimo, e lo chiamano Tito, per la provenienza.

Dopo la liberazione in tre giorni raggiunge la sua amata Dolina dove diverrà dirigente del PC, assessore per un quarto di secolo, attivista culturale e sociale, promotore di cooperative ed altre iniziative d’interesse comune. Verrà anche imprigionato per le battaglie fatte sempre a viso aperto, senza mai deflettere dalla fedeltà ai propri principi politici ed umani.

La vicenda umana di Drago Slavec, descritta nelle sue memorie, è la storia di un comunista, di un combattente, di una persona gradevole e simpatica, amata da tutti.

La sua storia ci parla ancora oggi di valori che rimangono attuali e che dovrebbero essere assunti dai giovani d’oggi che, in tempi diversi, ma difficili, possono e devono cercare di cambiare il mondo ingiusto per crearne uno nuovo, forse non ideale, ma comunque migliore. A loro dovrebbe essere dedicato questo libro affinchè non dimentichino mai che Drago, e tanti come lui, aveva vissuto la sua epopea da giovane ragazzo e poi uomo che non ha avuto paura di impegnarsi in prima persona per prendere tra le proprie mani il destino proprio e quello della sua amata Dolina.

Foto: slomedia.it