V visoki starosti je v Londonu umrl marksist, zgodovinar Eric Hobsbawn, svetovno znana osebnost dosledne komunistične drže, tudi po padcu berlinskega zidu in razkroju sovjetskega sistema.

{jcomments on}

Tedaj je izjavil, da se čuti „poraženega, a je vseeno imel prav“. V svojih delih ni štedil s kritikami sovjetskemu sistemu, saj je bil prej pristaš „evrokomunizma, a je kljub temu bil mnenja, da je obstoj SZ in njenega bloka držav pozitivno vplival na razvoj zahodne Evrope, saj so kapitalisti v strahu pred komunizmom bili prisiljeni popuščati delavskemu gibanju, vlade pa so jim nudile welfare, torej pridobitve socialne države.

Hobsbawn je po letu 1989 ocenil, da prinaša razkroj socialističnih sistemov in poraz komunistov veliko nevarnost nacionalističnih in šovinističnih gibanj. Dogajanje v EU, tudi v naši bližini, to analizo potrjuje.

Obenem je Hobsbawn v  znani knjigi, ki jo je pohvalil celo Financial Times, poudaril, da so analize kapitalizma izpod peresa Marksa in Engelsa skrajno aktualne pri razumevanju sedanjih kriz.

Kot zgodovinar je Hobsbawn izhajal iz položaja nižjih slojev in njihovih življenjskih razmer, vendar je svoj svetovni sloves doživel s periodizacijo zadnjih stoletij, ko je označil devetnajsto stoletje kot „dolgo“, saj se je pričelo s francosko revolucijo in končalo s prvo svetovno vojno, dvajseto stoletje pa kot „kratko“, ker se je pričelo s prvo svetovno vojno in oktobrsko revolucijo in končalo s padcem berlinskega zidu.

Bralcem Iskre priporočamo, da njegove knjige vzamejo v roke, saj so vedno aktualne. Kakor je aktualno njegovo razmišljanje, s Claudiom Magrisom, o spreobračanju bivših komunistov, ki so pljuvali po lastni preteklosti:“Marija Magdalena ni psovala svojih kolegic, niti ni ustanavljala združenja devic.“